Razvaline gradu Šalek ležijo na severovzhodnem robu Šaleške doline. Do danes se je ohranil le še nekoč petnadstropen trikoten obrambni stolp, izjemen tako v slovenskem kot širšem evropskem prostoru. Grad, po katerem nosi ime celotna dolina, so opustili konec 18. stoletja, ko je bil že združen z gospoščino Turn, tedaj v lasti družine Gabelkhoven.

Nastanek gradu na vzpetini nad istoimensko vasjo postavljamo v čas 12. stoletja. Prvi poznani lastniki in verjetno tudi graditelji gradu so bili najverjetneje svobodni plemiči Šaleški, ki so grad postavili najkasneje do srede 12. stoletja. V naš prostor so prišli s Koroške in pred tem z južne Bavarske ter bili najverjetneje v sorodu z bližnjimi Šoštanjskimi, ki so v tem času posedovali velike posesti na zahodu doline. Šaleški grad je ostal v rokah družine do srede 13. stoletja, ko jo je nadomestila nova družina, prav tako imenovana po gradu, vendar s statusom ministerialov krških škofov, v posest katerih je gospoščina prešla na začetku 60. let 13. stoletja.

V prvi polovici 14. stoletja so se Šaleški odselili z gradu, kar je bilo nedvomno povezano z zamenjavo izumrlih Vovbrških, ki so kot krški fevdniki dejansko kontrolirali krška šaleška ozemlja, z njihovimi dediči Žovneškimi, kasnejšimi grofi Celjskimi. Friderik Žovneški je gospoščino Šalek prejel v fevd leta 1336, nato pa so jo podeljevali naprej v sekundarni fevd. Leta 1371 je grof Herman I. Celjski podelil Šaleški grad v dedni fevd Hansu z Rifnika, njegova hči pa ga je leta 1428 prodala družini Sebriach. Ti so se obdržali na Šaleku vse do 16. stoletja. Iz družine Sebriaških izhaja tudi Ahac Sebriaški, ki je postal pomemben tudi v širšem evropskem prostoru. Leta 1493 je postal tržaški škof in bil viden humanist svojega časa. Po smrti zadnjega Celjana so imeli Sebriaški gospoščino Šalek v direktnem fevdu od krških škofov.

V 15. stoletju so Šalek podedovali nasledniki Sebriaških; do 70. let 16. stoletja so si grad lastili kar štirje dediči. Leta 1575 je v virih ponovno naveden le en lastnik, Erazem Raumschüssel. Za časa Raumschüsslov je prišlo do velikega kmečkega upora, grad pa je leta 1676 tudi pogorel, vendar so ga popravili, saj je bil v naslednjem stoletju še vedno sedež gospoščine. Leta 1695 so grad Šalek dobili v last gospodje Gabelkhoven, ki so bili tudi lastniki gradu Turn v Škalah. Od takrat dalje sta bili obe gospoščini združeni in ko je leta 1770 grad ponovno pogorel, ga niso več popravljali.

Literatura: Danijela Brišnik, Tone Ravnikar, Grad Šalek, Zbirka Muzejski kolaž 1, Velenje: Muzej Velenje, 1995; Danijela Brišnik, Tone Ravnikar, Grad Šalek, Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika, Pozoj, 1999; Ivan Stopar, Šalek, v: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4: Med Solčavskim in Kobanskim, Ljubljana: Viharnik, 1993, str. 91−95.