Fran Korun Koželjski

 

Razstava je posvečena skladatelju in glasbeniku Franu Korunu Koželjskemu. V spominski sobi, posvečeni tej, tako za našo dolino, kot tudi za celoten slovenski prostor, izredno pomembni osebnosti, je razstavljeno pohištvo in instrumenti, ki so bili v rabi Frana Koruna Koželjskega.

Fran Korun se je rodil leta 1868 v takratnem naselju Šaleku v bližini Velenja (danes Velenje). Že v mladosti se je navdušil za glasbo. Igranja na citre ga je učil kmet Mak v Šentilju, h kateremu se je odpravljal peš preko hriba Koželj. Zaradi teh svojih poti si je tudi nadel vzdevek Koželjski. V osnovni šoli še je seznanil z osnovami glasbene teorije in igranja klavirja in violine, kasneje pa je glasbo študiral še v Trstu in na Dunaju. Ob koncu šolanja je obvladal igranje violine, klavirja, čela in citer. Bil je zelo narodno zaveden in je bil že za časa študija na Dunaju pobudnik za ustanovitev Kmetijskega bralnega društva za gornjo Šaleško dolino s sedežem v hiši svojih staršev. V tem društvu je organiziral knjižnico, prirejal igre, bralne večere in veselice s pestrim glasbenim programom. V narodno zavednem duhu je izšla tudi njegova šola za citre. Po koncu študija se je vrnil v Velenje in se zaposlil kot uradnik v Južnoštajerski hranilnici v Celju, prevzel je vodenje celjske narodne godbe in leta 1920 tudi vodenje delavskega pevskega društva v Velenju. Leta 1895 je izdal prvo slovensko šolo za citre, ki je izšla v štirih zvezkih. Kasneje je v Slovenskem citrarju objavil več svojih originalnih skladb, napisal pa je tudi številne priredbe narodnih pesmi ter priredbe Mozartovih, Chopinovih in drugih del avtorjev svetovnega formata, ter pesmi Aškerca, Gregorčiča in Stritarja ter mnoge slovenske ljudske pesmi. Fran Korun Koželjski je umrl leta 1935. Danes po Franu Korunu Koželjskem nosi ime tudi velenjska glasbena šola.

 

Pohištvo in inštrumente Frana Koruna Koželjskega sta Muzeju Velenje podarila njegova vnuka Vladimir in Borut Korun.

Razstava predstavlja Šaleško dolino oz. njen vzhodni del v njenem brez dvoma najburnejšem

zgodovinskem obdobju. V dveh desetletjih po drugi svetovni vojni je iz majhnega trga Velenje, ki je še leta 1948 štel le borih 1.121 prebivalcev, zraslo eno največjih slovenskih družbenih, gospodarskih in kulturnih središč – mesto Velenje. Glavni vzvod takšnega silovitega razvoja po drugi svetovni vojni je bil velenjski premogovnik, ki je zasedel izredno pomembno mesto v načrtih novih jugoslovanskih oblasti za industrializacijo, elektrifikacijo in obnovo gospodarsko zaostale, pretežno agrarne in med vojno porušene Kraljevine Jugoslavije.

Velenjski premogovnik je v teh letih postal osrednja točka celotne doline – vsi načrti bodočega razvoja so bili tesno povezani z načrtovanim razvojem samega premogovnika. Razvoj mesta Šoštanj, ki je bil pred tem že vse od srednjega veka središče Šaleške doline, je bil zaradi svoje lege nad premogovnimi sloji, načrtno zaustavljen. Ker na vzhodnem delu doline ni bilo pomembnih nahajališč premoga, so tu začeli načrtovati izgradnjo bodočega urbanega središča Šaleške doline – Novo Velenje, ki naj bi bilo po prvotnih načrtih ločeno od trga Velenje. Ločevala naj bi ju reka Paka, ki je takrat pogosto poplavljala, zato je bil njen levi breg močvirnat in neprimeren za gradnjo.

Večji del bremena gradnje novega središča je že od začetka prevzel nase premogovnik, katerega proizvodnja je v tem obdobju začela silovito naraščati, prav tako pa je tudi hitro raslo število zaposlenih. Največji problem v tem času je bil zagotoviti dovolj stanovanj za velenjske rudarje. Uvajanje novega gospodarskega sistema samoupravljanja v začetku petdesetih, ki je omogočal podjetjem, da sama razpolagajo z večjim deležem ustvarjenega prihodka, je prineslo največjo spremembo v načrtih urbanizacije Novega Velenja. Ker je premogovnik v teh časih razpolagal z ogromnimi finančnimi sredstvi, so zrasle tudi ambicije snovalcev novega mesta – kvantiteti gradnje so ob bok postavili kvaliteto.

V letu 1956 so začeli z regulacijo reke Pake, ki je postala največja udarniška akcija do tedaj in katere gonilna sila so bili prav velenjski rudarji. Z regulacijo Pake je bilo možno začeti z gradnjo novega reprezentančnega mestnega središča na levem bregu, ki je bil atraktivnejši in primernejši. Gradnja, v katero so bili vključeni najbolj priznani slovenski in nekateri tuji arhitekti, se je začela leta 1957 in že septembra leta 1959 je bila svečana otvoritev novega mestnega središča.

Mesto je bilo zasnovano kot mesto moderne, po tedaj vodilnih evropskih arhitekturnih in urbanističnih smernicah. Že v začetku šestdesetih je postalo ena od ikon socialistične Jugoslavije, ali kot so ga najpogosteje označevali »socialistični čudež«;  katerega so v naslednjih letih obiskale množice obiskovalcev, najrazličnejših političnih in gospodarskih delegacij, pomembnih posameznikov, med katerimi so bili tudi nekateri državniki. Velenje je za nekaj let postalo mnogo več kot zgolj mesto.

Pokaži več Pokaži manj
Call Now Button
Accessibility
Scroll to Top