Majda Kurnik 1920–1967

Stalna razstava je rezultat večdesetletnih prizadevanj, da vsaj nekaj ključnih del slikarke Majde Kurnik iz Beograda prispe v Velenje, njen rojstni kraj, ter se kar najbolj obsežno in izčrpno osvetli njena umetniška in osebna podoba. Umetničina dela, ki so razstavljena in predstavljena na zaslonih, so bila podarjena leta 1999 in odkupljena v letu 2017. Večje število risb, slik na steklu in gvašev ostaja v depoju Galerije Velenje.
Družinske korenine Majde Kurnik so globoko zasidrane v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini. Umetniško pot je začela v zasebni slikarski šoli in nato končala Akademijo likovnih umetnosti v Beogradu. Z veliko podporo staršev se je podala na prvo potovanje v Rim, nato še v Benetke. Italiji je sledila pot v Pariz, ki je zaznamovala njeno delo z vzori École de Paris (pariške šole). Vsaka risba, skica ali slika je naslikana ali narisana s polno energije in prežeta z upodobljenčevim duhom, ki nam še danes približuje nezmotljivost njene intuitivne predstavnosti.
Portretirance ali posameznike v skupini je izrisala s prepričljivostjo njihovih najvidnejših značilnosti fizionomije ter celostne mimike obraza in telesa. Pri nekaterih je mogoče sklepati na portrete njenih kolegov in kolegic, s katerimi je preživela veliko časa. Figure, ki se pojavljajo ob tihožitjih, so podrejene slikarskemu ozračju in so bližje literarnim kot slikarskim elementom. Njeno ustvarjalno vodilo so očitno bila slikanje, občutja in ne racionalnost mišljenja. V ozadju vsega je čutiti delček njene biti, ki jo je živela in čutila s Slovenijo, predvsem v krajinah, ki jih ni nikoli jasno definirala.
Kurnikova se je napajala v dramatičnem intimizmu manierizma, ki je izstopal iz renesančnega idealizma, tako kot je Kurnikova iz socialističnega realizma.
S pretanjenim čutom je izpeljevala najgloblje zapredene skrivnosti življenja in slikarskega uroka. Čisto posebno obravnavo je vredno nameniti miniaturnim gvašem, ki jih je Kurnikova ustvarjala na vsakem koraku. Vsak kos kartona, četudi cigaretne škatlice, ki so ji bile kot strastni kadilki seveda vedno na razpolago, je uporabila za minimalistične gvaše, popolnoma konkurenčne velikim slikam.
V abstrahiranih utrinkih vsakdanjih zapisov portretiranih, asociativnih prizorov dnevnih dogajanj v naravi, mestu, prostoru ali irealnosti je pričarala vzdušje lahkotne odmaknjenosti. V zadnjih štirih letih po izbruhu bolezni se pojavljajo mesečniki, leteče figure in živali, hudiči, zastrašujoče živali, ki simbolizirajo kozmičnost.
Kolikor je podoba teh slik vse bolj žalostna, je njen slikarski vzpon vse vidnejši. Zadnja faza slik kozmične abstrakcije je svojevrstna oporoka. V njih se prepletajo in zlivajo spomini tostranstva in sence onostranstva z brezmejnimi vzponi in s propadanjem do razpada. Onstranske figure se razgrajujejo med dviganjem, izginjajo umirjeno ali v krču kot prividi po morečih sanjah. Slike na platnu in steklu so prežete s prefinjenimi tonskimi gradacijami in evfemistično simboliko. Kurnikova smrti ni sprejemala kot propad, ampak z diskretnimi aluzijami na neznano prihodnost.
Pripadala je skupini beograjskih figuralikov in skupini Samostalni, 1951–55, prav posebno pozornost so si prislužile njene izvrstne risbe. V svojem celotnem ustvarjanju je bila zavezana iskrenemu intimizmu, medtem ko je bila razpeta med resničnostjo in prividi, med budnostjo in sanjami, med srečo in moro. Slikala je s širokimi in drznimi potezami ter grobimi nanosi barv. Zadnja faza slik kozmične abstrakcije je njena svojevrstna oporoka.

Accessibility
Call Now Button