TOKO Domžale - Tovarna To(rbic) in Ko(včkov)

Mineva skoraj dvajset let odkar tovarne TOKO v Domžalah ni več. Ostaja spomin na pomembno domžalsko tradicijo izdelovanja usnjene galanterije in njeno visoko kakovost. Razstava je vsebinska nadgradnja projekta Naše tovarne, naš ponos iz leta 2016 na temo gorenjske industrijske dediščine.

Začetki usnjarsko-galanterijske dejavnosti v Domžalah so povezani z zatonom slamnikarske industrije.  Med obema vojnama so nastajali tovarniški obrati novih industrijskih panog, največ v kemični, tekstilni in usnjarsko-galanterijski industriji. Nekatera podjetja so imela predvojno tradicijo, marsikatera so nastala v zapuščenih obratih slamnikarskih tovarn, vsa pa so se modernizirala z novo strojno opremo, izboljševala so energetske vire, povečevala proizvodnjo in število zaposlenih delavcev. Eno samo panogo, ki je začela industrializacijo kraja, je tako nadaljevala paleta različnih industrijskih panog in obrtnih dejavnosti.

Novo obdobje v industrijskem razvoju usnjene galanterije v Domžalah se je pričelo s povojno združitvijo  Zornovega in Okršlarjevega obrata v Obrat 1 in 2. Ustanovljena je bila nova državna tovarna, ki je dobila ime Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Domžale, TOKO Domžale. Za nadaljnji razvoj so bili pomembni dejavniki: rast števila zaposlenih, večanje proizvodnje ter spreminjane strukture zaposlenih, saj so bile zaposlene v glavnem ženske, posodobljena tehnologija, strokovno izobraževanje kadra, sledenje aktualnim  modnim trendom, stremljenje h kakovosti blagovne znamke ter njene uveljavitve na domačem in tujem trgu. Dejstvo je, da je bila tovarna TOKO ena izmed prvih, ki se je s svojimi izdelki uveljavila v zahodnem svetu kmalu po 2 sv. vojni.

Sčasoma je zaradi vse večje konkurence na domačem in tujem tržišču, skokovitega naraščanja cen surovin in storitev ter zmanjšane kupne moči prebivalstva, tovarna bila primorana svojo proizvodnjo krčiti. Ne le TOKO, temveč tudi druge slovenske tovarne usnjarsko predelovalne industrije so pred osamosvojitvijo poslovale v težkih pogojih. Proces deindustrializacije in tranzicije v samostojni Sloveniji, ki je bil povezan z družbenimi in gospodarskimi spremembami po razpadu skupnega jugoslovanskega tržišča, kot tudi z izgubo zunanjega trga, ni obšel Domžal. Kasneje se je spremenila lastniška in velikostna struktura podjetja. Zaradi krčenja svojega programa je podjetje opustilo Obrat 2 ter posledično se je število zaposlenih zmanjševalo. Sedež podjetja se je prestavil v Lukovico, industrijsko področje obrata 1 se je umaknilo novi stanovanjsko-storitveni soseski Krizant.

 

Avtorica razstave: Katarina Rus Krušelj

Call Now Button
Accessibility
Scroll to Top