Umetniška zbirka Galerije Velenje/20. in 21. stoletje

Prve umetnine v tej zbirki segajo v čas na začetku 20. stoletja vse do leta 2020 oziroma so stare dobro stoletje. Prenovo je narekovala potreba, da se zbirka predstavi v sodobnejši postavitvi in z novimi spoznanji ter z novimi manj znanimi imeni ob najpomembnejših delih slovenskih klasikov moderne in sodobne umetnosti, ki šele skupaj tvorijo celovito in realno zgodbo slovenske umetnosti.
Pričujoča zbirka je začela nastajati leta 1971, ko je tovarna Gorenje odkupila 22 slik in skulptur za prihodnjo galerijsko zbirko. Zbirka je s sistematičnimi odkupi in z darili do danes narasla na skoraj 1.600 del. Na stalni razstavi je predstavljen izbor, ki sledi razvoju slikarstva in kiparstva na Slovenskem, s poudarki na delih avtorjev iz lokalnega okolja.
Mlajša generacija slovenskih slikarjev je zastopana predvsem z deli avtorjev, ki so bili v letih 1999–2009 prvonagrajenci dvajsetletnega medinstitucionalnega izobraževalnega programa med Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana in Galerijo Velenje na kolonijah v Velenju, in sicer v digitalni obliki.
Prav tako so v digitalni obliki predstavljena dela iz Mednarodne zbirke Galerije Velenje, ki je plod sodelovanja Galerije Velenje in Mednarodne likovne delavnice na Sinjem vrhu, s katero je velenjska galerija sodelovala dvajset let z izbori mednarodnih in slovenskih udeležencev.
Galerija Velenje vse zbirke še vedno dopolnjuje in jih predstavlja tudi na občasnih tematskih postavitvah. Stalna postavitev vključuje ožji izbor iz slikarstva, kiparstva, grafike, fotografije, oblikovanja in videa ter je postavljena v štirih prostorih po dinamiki nastanka del. Nova postavitev je zastavljena po slogovnih obdobjih del, ki so bila odkupljena ali podarjena, vendar so seveda še vrzeli v posameznih obdobjih. Veliko predstavljenih avtorjev je ustvarjalo v različnih slogovnih obdobjih. Postavitev del še najbolj sledi kronološkemu zaporedju nastanka del.
Ogled zbirke v I. prostoru se začenja z začetkom 20. stoletja, ki sodi v obdobje vodilnega impresionizma. Impresionisti so nasprotovali takrat uveljavljenim akademskim žanrom, to je zgodovinskim in mitološkim temam, ter so v slikarstvu začeli uveljavljati drugačno krajino in osebno likovno govorico. Slikarji so večinoma ustvarjali razpoloženje določenega časa v naravi ali intimnega trenutka v interjerju. Značilni so pastozni barvni nanosi in poteze ter svetle sončne barve. Nosilni predstavnik Rihard Jakopič (1869–1943) je osnoval prve institucije moderne likovne umetnosti v Sloveniji. Organiziral je prvo razstavo, ustanovil razstavišče, namenjeno sodobnemu slikarstvu, umetniško šolo in galerijo slovenske umetnosti. Seveda so v tem obdobju ustvarjali tudi umetniki, ki so vztrajali pri klasičnem upodabljanju.
II. prostor preplavljajo šestdeseta in sedemdeseta leta visokega modernizma z abstrakcijo in modernistično figuraliko. Za velike spremembe so poskrbeli predvsem v ameriški in zahodnoevropski umetnosti, ki se odmika abstraktnemu ekspresionizmu, informelu in drugim uveljavljenim smerem. Gabriel Stupica (1913–1990) je bil eden izmed najbolj uveljavljenih umetnikov že v nekdanji Jugoslaviji. Plastičnost in prostorsko upodobitev je pretvoril v ploskovno. V modernistični obdelavi površine s tempero, kolažem, lazurnimi nanosi ali skoraj informelsko neposrednostjo materiala je skrivnostno eksperimentiral v najbolj avtorskih delih temnega in svetlega obdobja. III. prostor zaznamujejo osemdeseta in devetdeseta leta, ko se je v slovenski umetnosti uveljavila »nova podoba«. Nova podoba je bila odziv na konceptualizem. Umetnostni izraz se ni vezal na določen formalni izraz ali slog, ampak so umetniki nadgradili vso dotedanjo umetnostno tradicijo. Emerik Bernard (1937–2022) je eden izmed najizvirnejših predstavnikov nove podobe osemdesetih let, ki so ustvarjali in razvijali svojevrstne avtopoetike in mitologije. S poglabljanji v sodobno slikarstvo se je zapisal v zgodovino umetnosti tudi kot pronicljiv pisec esejev o umetnosti. V IV. prostoru so na ogled dela srednje in mlajše generacije slovenskih slikarjev, kiparjev, fotografov, oblikovalcev in videastov, večinoma s prehoda ali že iz 21. stoletja. Sašo Vrabič (1974) je eden izmed vidnejših postmedijskih umetnikov. Njegova dela nastajajo spontano, v sproščenem ustvarjalnem procesu. Prepričljivost Vrabičevega ustvarjanja je v doslednosti pri opazovanju natančno upodobljenih motivov, ki so umeščeni v poljubni prostor, a z dovršeno slikarsko izvedbo.