Induktorski telefonski aparat M-63, s katerim se je vsaj posredno srečal vojaški obveznik, ki je bil po letu 1963 v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) na odsluženju vojaške obveznosti. V skladu z jugoslovanskim obrambnim konceptom SLO in DS (Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita) in politiko neuvrščenosti, si je jugoslovanska država vseskozi prizadevala, da bi čimveč vojaške opreme proizvedli sami. Poljski telefon M-63 je tako v začetku 60-tih let začelo proizvajati slovensko podjetje Iskra po vzoru ameriških vojaških poljskih telefonov TA-314. Najbolj običajen način komunikacije je bil po dvožični poljski telefonski liniji, ki so jo predhodno z vlečenjem žic vzpostavili vojaki-vezisti. Na takšen način je bila možna komunikacija na razdalji največ 30 kilometrov. Aparat s katerim je JLA nadomestila zastareli vojaški telefon PTI-49 s konca 40-tih let, je bil zelo razširjen in v uporabi med različnimi obrambnimi organizacijami vse do konca tisočletja.