V tedniku Naš čas leta 1977 je zapisano: »V sredo, 2. marca, je v zgodnjih jutranjih urah prvič zaplula v jugoslovanske teritorialne vode ladja Velenje. Na njej sta bila tudi naša novinarja Stane Vovk in Boris Zakošek. Obisk na ladji in potovanje na njej od Benetk do Reke jima je omogočila Splošna plovba Piran, ki je to najsodobnejšo ladjo kupila lani na Japonskem. 143 metrov dolga in 23 metrov široka ladja, ki ima nosilnost 180 ton, je pristala v pristanišču na Reki 2. marca okrog 2. ure zjutraj. Potem ko so mornarji prvič naložili tovor v domačem pristanišču, je ladja Velenje še isti dan odplula proti Panami. Domov bo prispela predvidoma maja.« Kapitan ladje, 42-letni Albin Planinc ali barba Bine, pravi: »Ko se ladja odlepi od obale in se napoti na katerokoli točko sveta oziroma pristanišče, smo resnično prepuščeni samemu sebi. Ne da bi vsi dvignili roke od nas, ampak živimo tako, kot si sami organiziramo. So pa tudi težave notranje narave, ki so v precejšnji meri odvisne od ljudi, ki so na ladji«. Na ladji Velenje je bilo povprečno zaposlenih od 30 do 32 mornarjev in 10 častnikov. Delovni dan je trajal od 8. do 12. ure in od 13. do 16. ure. Kabine poveljnika in belega osebja, kot so imenovali kuharje in natakarje, so bile prijetno urejene, vsakemu mornarju je pripadala svoja. Prosti čas so preživljali v dveh salonih, kjer so bili televizija, radio in magnetofon. Uporabljali so lahko tudi telovadnico in manjši bazen. Ladja Velenje je bila skoraj v celoti avtomatizirana in kot takšna ena najmodernejših na Jadranu. 9. junija 1998 je v tropskem ciklonu nasedla v bližini pristanišča Kandla v Indiji. Reševanje ladje se je končalo šele 11. avgusta 1998, ko so jo vlačilci po umetno izkopanem kanalu potegnili nazaj v morje. Z zavarovatelji je bil sklenjen komercialni dogovor, da se ladje ne popravlja, zato je bila prodana za staro železo in razrezana v Alangu v Indiji.

Maketo ladje Velenje, ki jo pod akcesijsko številko MV 69/2021 hranimo v depoju Muzeja Velenje, smo leta 2021 dobili v dar od Mestne občine Velenje.

Mateja Murkovič, kustos Muzeja Velenje.

Mateja Murkovič