Civilna zaščita kot pojem ali kot organizacija ni bila posebnost jugoslovanskega samoupravnega družbenega sistema, vendar se je zaradi njenih načel, vloge in pomena dobro vklapljala v obrambni koncept splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite (SLO in DS). Civilna zaščita je predstavljala formalno civilno in neoboroženo, a po ustroju polvojaško uniformirano organizacijo s posebno hierarhijo ter ustrezno opremljenimi enotami in službami za izvrševanje konkretnih nalog. Jedro sistema so predstavljale uniformirane enote CZ, ki so bile lahko splošne, specializirane ali združene. Enote splošnega namena, ki so bile usposobljene predvsem za manj zahtevne naloge, so se ustanavljale na nivoju občin, v krajevnih skupnostih, podjetjih oziroma organizacijah združenega dela (OZD), kot so se takrat imenovala, ter celo, če je tako presodila občinska skupščina, po posameznih družbenopolitičnih organizacijah, soseskah, ulicah ali posameznih večstanovanjskih stavbah. Velenjski občinski štab CZ je konec osemdesetih let v polni sestavi štel 13 članov. Poleg poveljnika, načelnika in operativnega delavca, zadolženega za materialno oskrbo, je bilo še 10 članov, ki so odgovarjali za posamezna področja delovanja sistema civilne zaščite. Štabu je bila priključena še 16-članska prištabna enota, ki je zagotavljala operativno povezavo z vsemi deli sistema, ki so bili razmeščeni po terenu. Večinoma so bili vsi člani štaba in prištabne enote prostovoljci. V enote in štabe civilne zaščite občine Velenje je bilo v tem času vključenih nekaj manj kot 2000 ljudi, jedro sistema pa je bil dobro opremljen in usposobljen združeni odred, ki ga je sestavljalo nekaj manj kot 200 članov. Enoto je operativno vodilo poveljstvo združenega odreda, z njo pa je neposredno razpolagal občinski štab CZ.

Za razliko od CZ je bila narodna zaščita slovenska posebnost. Sredi sedemdesetih let 20. stoletja je koncept SLO in DS v Sloveniji z ustanovitvijo narodne zaščite dobil še dodatno dimenzijo, ki je slovenski družbeni samozaščiti dala značaj množičnosti v najbolj temeljnem pomenu. Narodna zaščita je predstavljala posebno obliko najmnožičnejšega angažiranja državljanov za zaščito družbenega in osebnega premoženja, varnih pogojev življenja občanov ter obrambe pred agresijo. Čeprav ni šlo za oboroženo silo, naj bi služila predvsem kot opora oboroženim silam in predstavljala vez med oboroženimi in neoboroženimi oblikami celovitega obrambnega sistema. Njena glavna značilnost je še vedno ostala množičnost, vendar organizacija ni temeljila na formiranju enot. Zamišljena je bila kot notranje in zunanje tesno prepleten in organiziran način delovanja občanov in delavcev, ki ga narekujejo trenutne potrebe in situacije. Zaradi nekaterih pooblastil in dejstva, da so lahko bili pripadniki narodne zaščite ob posebnih situacijah tudi oboroženi, je dajala vtis polvojaške organizacije, kar pa, vsaj formalno, ni bila. Nazadnje je bila NZ v vseh krajevnih skupnostih in OZD občine Velenje aktivirana leta 1991 v času osamosvojitvene vojne, in sicer v največji meri za izvajanje nalog MIOD (množično izvidniško obveščevalna dejavnost) in za vzdrževanje reda pri morebitnih evakuacijah ali morebitnem usmerjanju prebivalstva v zaklonišča.

 

Vinko Mihelak, kustos Muzeja Velenje

Tanja Verboten