Otroško nožno protezo je muzeju podaril Vlado Kojc iz Šoštanja. Proteza ima na stopalu otroški čevelj. Usnjene proteze s kovinskimi ojačitvami in sklepi so pred prvo svetovno vojno in med njo izdelovali za spodnje ude, čeprav se je les, predvsem lipovina, izkazal s svojo prednostjo, tj. z lahkotnostjo. Kljub temu so se invalidi raje odločali za usnje, saj je bila izdelava preprostejša. Še po drugi svetovni vojni so nekateri, posebno starejši invalidi, nosili usnjene proteze, čeprav je les in usnje že začela izpodrivati plastika.
Na Slovenskem se je ortopedija začela razvijati ob koncu prve svetovne vojne, pravi razmah je dosegla po letu 1945, ko je ortopedija postala samostojna stroka. Po drugi svetovni vojni so Državne protezne delavnice, ki so od leta 1924 bile v šentpetrski vojašnici v Ljubljani, preimenovali v Ortopedsko podjetje Soča. Tam je zrasel tudi prvi rod mojstrov protetike na Slovenskem, kot so Anton Jež, Polde Lampič, Jože Ahčin.

Zbirka: Etnologija, akc. št. MV; MV-299/2012

Mateja Murkovič, višja kustosinja dokumentalistka

Tanja Verboten