Poslovilno pismo Franca Camleka
Celje, 23. junij 1942
- Ob
- Velenjski grad
Za ljudi, ki so jih okupatorji usmrtili in njihovo smrt objavili z razglasi, se je uveljavil naziv talci. Javno razglašanje usmrtitev je služilo predvsem kot sredstvo ustrahovanja slovenskega ljudstva in odvračanje od uporništva, vendar so kljub temu okupatorji številne usmrtitve izvršili tudi brez javne objave. Med slovenskimi pokrajinami je Štajerska sodila med tista območja, ki jih je tovrstno nacistično nasilje najbolj zaznamovalo. Od 30. julija 1941, ko je bila ustreljena prva skupina talcev, do 3. aprila 1945, ko je bila usmrčena zadnja z razglasom objavljena skupina talcev, so nacisti v sedeminšestdesetih skupinah usmrtili skupno 1.590 talcev, od tega 82 žena. Največ, 866 talcev v enaindvajsetih skupinah, je bilo usmrčenih v letu 1942. To je čas najhujšega nacističnega terorja na Štajerskem, ko so ob usmrtitvah aretiranih okupatorji preganjali tudi njihove sorodnike in jih večino internirali v koncentracijska taborišča, od koder se jih je vrnila le peščica. Od vseh usmrčenih talcev se je po vojni ohranilo približno 200 poslovilnih pisem. Nekaj med njimi je ilegalnih, vendar jih je velika večina legalnih, saj so nacisti dopuščali talcem, a le med oktobrom 1941 in oktobrom 1942, da so se nekaj ur pred smrtjo smeli s kratkim pismom posloviti od svojih najbližjih.
Eno izmed dveh pisem, ki jih hranimo v Muzeju Velenje, je pismo rudarja Franca Camleka. Doma je bil iz Pesja in se je narodnoosvobodilnemu gibanju pridružil leta 1941. Nemci so ga aretirali junija naslednje leto in ga še isti mesec ustrelili v Celju (pismo je napačno datirano).
Literatura: Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski (ur. Stane Terčak, Milan Ževart), Maribor: Založba Obzorja, 1965.
Zbirka : NOB, inv. št. MV; NOB-102
Vinko Mihelak, muzejski svetovalec
Tanja Verboten