Prvo prenosno stranišče je bilo odkrito v egipčanski grobnici iz 14. stoletja pr. n. št.
V preteklosti so bila prenosna stranišča izdelana različno glede na čas, lokacijo in materiale, ki so bili v tistem obdobju na voljo. Najpogosteje so bila izdelana iz svinca, kositra, železa in kamenine, kasneje iz keramike in porcelana. V 19. stoletju se je višji družbeni sloj odločil, da v svojih prostorih ne želi več neprijetnih vonjav, ki so prihajale iz nočnih posod. Tako so na neki način na novo iznašli prenosna stranišča, ki so bila ločena od prostorov, v katerih so bivali, hkrati so jih lahko vzeli tudi s sabo na potovanje. V naših krajih poznamo t. i. stranišča na štrbunk, ki so bila običajno postavljena blizu hiš oz. bivalnih prostorov. Eno izmed takšnih je na ogled tudi na Kavčnikovi domačiji v Zavodnjah nad Šoštanjem.
Leseno prenosno stranišče, ki je do leta 1950 bilo v Železnikih, v hiši nasproti tovarne Niko, nekdanje Žumrove delavnice. Mati informatorke, ki je predmet podarila Muzeju Velenje, je bila tam zaposlena kot kuharica. V tej imenitni meščanski hiši, ki je zaposlovala precej osebja, je bila kot kuharica zaposlena tudi mati Emilije Blažič. Hišna gospa, Frau Kittner, je pogosto gostila in sprejemala obiskovalce. Po pripovedovanju je imela hiša velik bazen in zelo razkošen salon. V vsaki spalnici je bil tudi keramični umivalnik s keramičnim vrčem za vodo. Malo pred svojo smrtjo je Frau Kittner Emilijini mami podarila prenosno stranišče, ki ga danes hranimo v Muzeju Velenje.
Ohišje stranišča je izdelano iz lesa in okrašeno z intarzijami. Na straneh ima dva okrogla ročaja za prenašanje. V notranjosti je keramična posoda, ki se lahko odstrani in očisti.

Zbirka: Etnologija, akc. št. MV; MV-104/2022

Mateja Murkovič, višja kustosinja dokumentalistka

Tanja Verboten