Uniforma Teritorialne obrambe RS

 

Teritorialna obramba Republike Slovenije je bila najštevilčnejša in posledično najmočnejša uniformirana in oborožena slovenska formacija, ki se je uprla oboroženi agresiji zvezne Jugoslovanske ljudske armade (JLA) ob razglasitvi neodvisnosti Republike Slovenije. Dejstvo, da je bila Teritorialna obramba ob formiranju leta 1968 vključena v novi jugoslovanski obrambni koncept splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite (SLO in DS) kot podporna (in podrejena) oborožena sila zvezni JLA, ji je preprečevalo, da bi se razvila v sodobno (slovensko) vojsko. JLA je vseskozi nadzorovala njen razvoj, oborožitev, posebno, milo rečeno vsaj nevšečnost, pa so ob začetku spopadov junija 1991 predstavljale tudi uniforme TO, ki so bile skoraj identične uniformam agresorske JLA.

Sprva so povsod po Jugoslaviji pripadniki TO nosili običajne vojaške uniforme JLA, kasneje pa je prišlo do nekaterih razlik. Ob upoštevanju zahteve, da se zagotovi skupne oznake in nekatere nujne vojaške standarde, pa je bilo celo zaželjeno, da se upoštevajo tudi geografske, nacionalne in pokrajinske posebnosti ter razmere v katerih bodo posamezne enote jugoslovanskih teritorialnih obramb delovale. Enote slovenske Teritorialne obrambe naj bi se v zanjo kasneje tako značilnih »planinskih« uniformah pojavile že leta 1970 na paradi zmage v Beogradu. Že kmalu zatem je bila sprejeta tudi odločitev, da je planinski videz uniformiranosti pripadnikov slovenske teritorialne obrambe zanje najustreznejši. V skladu z zvezno zakonodajo o ljudski obrambi, je bila rdeča petokraka zvezda obvezen simbol tudi na kapah teritorialnih obramb, prav tako pa so bili enotni tudi čini oficirjev oz. častnikov. Ostali deli uniforme TO niso bili tako strogo predpisani, zato je prihajalo tudi do manjših razlik in odstopanj med posameznimi občinskimi štabi. Sredstva za opremljanje in usposabljanje enot teritorialnih obramb so za svoje občine morali zagotavljati občinski proračuni. Načeloma so vojaki in častniki enot TO Slovenije vse do osamosvojitve nosili običajne vojaške uniforme iz sivozelene čoje (grobo in trpežno volneno blago namenjeno predvsem za uniforme, ki pa je bilo med vojaki zelo nepriljubljeno), njihova posebnost pa so bile planinske kape in planinske pelerine. Pripadniki enot velenjskega občinskega štaba TO, ki je teritorialno obsegal današnje občine Šoštanj, Šmartno ob Paki in Mestno občino Velenje, so imeli od druge polovice 70-tih let tudi svečane uniforme iz t.i. kamgarna (mehko in elegantno volneno blago tkano iz posebej česane volne), ki so jih zanje krojili in šivali v Modnem salonu Velenje.

 

Vinko Mihelak, kustos svetovalec Muzeja Velenje.

arhiv Muzeja Velenje, Tanja Verboten.