Najbolj primeren kraj za usnjarsko dejavnost je bil ob kakšni reki ali potoku, usnjarstvo namreč za normalno proizvodnjo potrebuje veliko vode in tudi vodno delovno silo. Osnovna oprema usnjarske delavnice so bile jame zamazane z glino za luženje kož in jame za strojenje kož. Pri tem opravilu so uporabljali tudi prijemalne klešče za izvlačenja kož iz jam. Če je bil obrat manjši, so zadoščale kadi. Motovilo (sod za valkanje kož) je bilo tudi del nujne opreme, ki ga je navadno gnala voda, včasih živina ali pa človek. V njem so kože tudi strojili, jih natapali z oljem, lahko so jih izpirali ali pa mehčali v žagovini.

Strojarski panj (pam) je pol hlod, na katerem so s posebnimi noži s kož odstranjevali mesnatico (mezdrenje – šobanje) in dlake (šeranje, garanje). Za te postopke se tudi danes uporablja: ravni nož – šobar in nož krivec – šerar. Noža sta narejena podobno kot nož za odstranjevanje lubja na deblu. Debelejše kože je potrebno tudi tanjšati, za to se uporablja štirioglat panj v obliki špirovca – špolt panj, nož za tanjšanje pa se imenuje špolt. Za obrezovanje se uporabljajo običajni noži, za mehčanje in lomljenje lica pa okrogli noži na lesenem podstavku (luna). Leseni okviri za ravnanje in sušenje usnja in razna kovinska, kamnita ali lesena gladila za glajenje ( štosanje), poliranje in brušenje usnja.

 

dr. Miran Aplinc, kustos Muzeja usnjarstva na Slovenskem.

Usnjarska orodja (a – šerar, b – šerauc, c – šobar, d – štosar, e – folc).