Kljub željam številnih slovenskih domoljubov, ki so si želeli rojstvo neodvisne Republike Slovenije pospremiti tudi z novo državno zastavo, pa te zaradi hude časovne stiske na dan svečane razglasitve samostojnosti 26. junija 1991 še ni bilo moč nikjer dobiti ali kupiti. In ni dosti manjkalo, pa bi se tudi osrednja svečanost v Ljubljani odvila brez slovesnega dviga nove državne zastave. Zato so bile tiste redke, ki so 26. junija 1991 zvečer plapolale širom Slovenije, prava dragocenost, vsaka izmed njih pa je kot spontani izraz pristnega navdušenja in domoljubja nosila tudi svojo posebno zgodbo.

(Vsaj) ena izmed njih je spontano »nastala« tudi v Zgornji Savinjski dolini, natančneje ob kresu v Logarski dolini, kjer so se v počastitev rojstva nove države zbrali domala vsi prebivalci Logarske doline in nekaj prebivalcev iz bližnje Solčave. Ker komaj »rojene« slovenske zastave še ni bilo moč nikjer kupiti, kres brez nove državne zastave pa se zbranim v Logarski dolini ni zdel dovolj dostojanstvena počastitev zgodovinskega trenutka, ki ga je pravkar doživljal slovenski narod, so se pridne in zavestne domačinke na pobudo domačina gostilničarja Žoharja (Zdravka Bruneta) organizirale same in naredile kopijo nove slovenske zastave. Zdravkova hči Suzana Brunet (danes Časl) je izdelala modele grba na papirju, ki so služili za oblikovanje reza blaga, priskrbela pa je tudi barvne trakove (bele, modre in rdeče). Gabriela Tratnik in Veronika Knez (po domače pri Lašekarjevih) sta nato vse skupaj sešili in nastala je doma izdelana slovenska zastava. Vsestransko pomoč pri ustvarjanju zastave pa jim je nudila tudi Zdravkova žena oziroma Suzanina mama Gelca Brunet (po domače Žoharca).

 

Vinko Mihelak, kustos Muzeja Velenje.

Tanja Verboten