Najbolj požrtvovalni posamezniki so prejeli tudi spominske značke, zlato za 100 prostovoljnih ur, srebrno za 75 in bronasto za opravljenih 50 ur udarniškega dela. Značke v Velenju niso imele samo sentimentalnega značaja. Prejemniku je le-ta prinašala tudi določen status in družbeni ugled, bližnjico do lastnega stanovanja, veliko odprtih vrat, boljši sedež v kinu in še marsikaj drugega. Čeprav se je večina prebivalcev takratnega Velenja prostovoljno udeleževala udarniškega dela – če ne že z največjim navdušenjem, pa vsaj z veseljem –, je bila udeležba pri tovrstnem delu vendarle tudi obvezna, saj je bilo določeno število udarniških ur pogoj za pridobitev stanovanjske pravice.

Literatura: Damijan Kljajič, Velenje po letu 1945, v: Velenje. Razprave o zgodovini mesta in okolice, Velenje: Mestna občina Velenje, 1999, str. 359–410; Nest Žgank, Spomini »rdečega kralja«, Ljubljana: Založba Karantanija, 1999.

Zbirka: Zgodovina, akc. št. MV; Zn-3460/2014, Zn-3459/2014 in Zn-3458/2014

Vinko Mihelak, muzejski svetovalec

 Tanja Verboten