Goreti Gorenje

V kletnem prostoru Velenjskega gradu je na ogled nova občasna razstava Goreti Gorenje, ki je posvečena Ivanu Atelšku, gospodarstveniku in dolgoletnemu direktorju Gorenja. Kot »oče Gorenja« Ivan Atelšek velja za enega največjih slovenskih gospodarstvenikov in vizionarjev v povojni zgodovini Slovenije.  Avtor razstave je Vinko Mihelak, muzejski svetovalec.

Začetki Gorenja po besedah Ivana Atelška: »Ko sem prišel v Gorenje, nas je bilo enajst. Enajst delavcev, ki naj bi delali samo še do božiča, ker se je ‘spufalo’. Jaz sem potem zagrabil, ker sem videl, da kmetijstvo ima podporo, da dobiš subvencije pa tako naprej. Potem sem pa … Potem smo pa delali normalno, ampak v tisti kovačnici zdaj dosti nisi mogel narediti. Mašine … A smo se trudili. Delali smo mlatilnice, sadne mline, različne stvari, pripomočke. Vsega hudiča smo delali, tudi te ‘ribežle’ za pranje perila. Že takrat smo to delali, prvi ročni pralni stroj. Kot da bi vedel in nalašč to delal, da je bil tak začetek. Potem smo delali razne pripomočke za kurjenje. Zraven smo še prodajali orodja, pluge in podobno kovinske industrije Vitanje. Potem smo imeli eksploatacijo barv, naravnih barv, potem smo pa še bentonite začeli, ki so pa uporabni v medicini, v farmaciji in še kje. Potem smo pa še, ker je bil iskan, apnenec ‘šibali’. Mi smo nalagali tudi po ene deset, petnajst vagonov na dan. In imeli smo traktor, še tak, da se je kuril z bukovimi drvmi. ‘Buldog’ smo mu rekli. Moral si ga eno ali dve uri prej kuriti, da si ga lahko vžgal, a vlekel je kot hudič, po tri prikolice naloženega kamna je zadaj vlekel. Kamen smo pa nalagali z rokami, še sam sem ga nalagal. Ko so vagoni prišli, deset vagonov ali kakorkoli, je bilo pač treba naložiti in smo nalagali od jutra do večera. Eno veselje je bilo, ljudje so si zaupali, videli smo napredek. In nikoli nismo imeli izgube. Rekli smo, gremo, imamo razvoj in eno stabilnost, bomo sami ustvarili.«

 

📷 Andželina Jukić

Accessibility
Call Now Button