Zgodovinski
oris
Štiri sobe, štiri obdobja: odkrijte pot slovenske umetnosti od impresionizma 20. stoletja do sodobnih umetniških del.
Med Avstro-Ogrsko in novo jugoslovansko državo
Slovenski narod vstopi v 20. stoletje z močno izraženo narodno zavestjo, poenoten okoli političnega programa Zedinjene Slovenije, ki, še vedno razdeljen na zgodovinske dežele, ne uspe v državnem okviru Avstro-Ogrske doseči narodne avtonomije in željenih političnih pravic. V družbi zato vse bolj prevladuje naklonjenost povezovanja Slovencev z drugimi južnoslovanskimi narodi živečimi tako znotraj donavske monarhije kot tudi zunaj nje.
1. svetovna vojna, ki leta 1915 s soško fronto doseže tudi slovensko ozemlje, pospeši razkroj monarhije in Slovenci se dokončno opredelijo za ‘jugoslovansko opcijo’. 29. oktobra 1918 skupaj z ostalimi južnoslovanskimi narodi živečimi znotraj monarhije razglasijo lastno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS). Nova in mednarodno nepriznana država se je že 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v novo državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Leta 1929 se država preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo, Slovenci pa tudi v tej državni tvorbi ne uspejo doseči formalne narodne ustavne avtonomije.
Občutek svobode in prenehanje političnih ovir sta pri Slovencih sprožila pravo evforijo tako na organizacijskem kot ustvarjalnem področju — in to tako na profesionalni kot ljubiteljski ravni.
Zato je v času med obema vojnama slovenski narod dobil tudi vse najpomembnejše znanstvene in kulturne institucije: Narodno galerijo (1918), Univerzo (1919), Narodno in univerzitetno knjižnico (1935–1941), Akademijo znanosti in umetnosti (1938) ter vrsto kulturnih zavodov, ustanov in društev.
Na področju umetnosti se je na Slovenskem na prelomu stoletja popolnoma uveljavila moderna, slovenska umetnost pa ponovno doseže evropsko raven. Uveljavijo se številni eminentni slovenski umetniki kot so Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn in Ivan Cankar na literarnem področju, nova generacija slikarjev Rihard Jakopič, Matija Jama, Ivan Grohar, Matej Sternen, Maksim Gaspari, Hinko Smrekar in drugi ter pomembni slovenski arhitekti kot so Jože Plečnik, Maks Fabiani, Ivan Jager in drugi.
Kljub temu, da se je mlada monarhija večino časa svojega obstoja soočala z gospodarsko krizo in številnimi notranjimi nasprotji, se je v času med obema vojnama pomembno spremenil vsakdanji življenjski utrip. Velik napredek je pomenila ustanovitev Radia Ljubljana (1928), po Sloveniji je delovalo 54 kinematografov in leta 1924 so prvič predvajali zvočni film, delovalo je okoli 2200 knjižnic, dve poklicni in veliko amaterskih gledališč, močno se je razmahnila založniška in časopisna dejavnost, leta 1933 pa je Ljubljana v podobi Nebotičnika dobila še najvišjo zgradbo na Balkanu in deveto najvišjo v Evropi, kar je le še dodatno simbolno poudarilo vstop in vpetost Slovenije v sodobne evropske tokove.
Od okupacije do gospodarskega vzpona in rojstva Velenja
6. aprila 1941 je 2. svetovna vojna v svoj vrtinec potegnila tudi Kraljevino Jugoslavijo in z njo Slovence. Notranje popolnoma nestabilna in neenotna država je v t. i. aprilski vojni klonila že po enajstih dneh. Kratki vojni sta sledila okupacija in razkosanje države, ki je bila najbolj temeljita in brutalna prav v Dravski banovini oziroma na slovenskem etničnem prostoru.
Po osvoboditvi in podpisu ene od delnih nemških vdaj v bližnji Topolšici pri Šoštanju 9. maja 1945, je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) zaradi mednarodnega ugleda, ki si ga je pridobila v času vojne in široke podpore domačih ljudskih množic, brez večjih težav prevzela popolno politično in ideološko oblast v novi državi.
Po sporu z Informbirojem leta 1948, se Jugoslavija odpove sovjetskemu državno administrativnemu modelu gospodarstva in v začetku petdesetih let uvede lasten gospodarski model delavskega samoupravljanja, ki, vsaj teoretično, dopušča več gospodarske svobode in soudeležbo pri upravljanju podjetij vsem delovno aktivnim državljanom.
Od srede petdesetih let se začne strm vzpon jugoslovanskega in še posebej slovenskega gospodarstva, ki traja do srede šestdesetih let. Skladno z rastjo industrije se dviga tudi življenjski standard prebivalstva.
Hitro se povečuje število na novo zgrajenih stanovanj, avtomobilov, gospodinjskih strojev in drugih proizvodov namenjenih široki potrošnji. Nekoliko popusti državnopartijska represija in nadzor, Jugoslavija pa odpre svoje meje svetu, kar je v Sloveniji pomenilo predvsem odpiranje proti evropskemu zahodu.
Zaradi potreb velenjskega premogovnika na vzhodu Šaleške doline v poldrugem desetletju zraste novo urbano središče Velenje. Mesto v parku, urbanistični in arhitekturni biser moderne, brez primere v takratni Jugoslaviji, so zasnovali vodilni slovenski urbanisti in arhitekti: Oton Gaspari, Janez Trenz, Stanko Kristl, Stanko Rohrman, Drago Umek, Aljoša Aljančič, Ivan Kocmut in drugi.
Svinčena leta, kulturni upor in razpad Jugoslavije
Kljub temu, da je nova, druga, avnojska ali — še najpogosteje uporabljan pogovorni izraz — Titova Jugoslavija, ves čas svojega obstoja poudarjala federativni ustroj države, je bila politična in družbena stvarnost povojne Jugoslavije daleč od te deklarativne opredeljenosti. Ves čas svojega obstoja je ostala močno centralizirana, okostenela, skrajno birokratska, enopartijska država, ki se je le počasi in težko spreminjala. Zato je vse bolj izgubljala stik z razvojem hitro spreminjajočega se razvitega sveta in v sedemdesetih letih so se začeli kopičiti številni, sprva predvsem ekonomski problemi, ki so se blažili in prikrivali z navidezno demokratizacijo v t. i. delegatskem sistemu in pretiranim zadolževanjem tako države kot njenih državljanov.
Za navidezno idealistično sliko Jugoslavije v sedemdesetih letih, se je v ozadju skrival še zadnji resen poizkus Partije, da jugoslovansko družbo in še posebej slovensko, kot najbolj prozahodno usmerjeno in zato podvrženo številnim »negativnim vplivom«, usmeri nazaj na »pravo pot«, kar je dajalo temu obdobju priokus »novih svinčenih let«. Po obračunu z liberalno strujo v vladajoči stranki in domnevnim tehnokratizmom v gospodarstvu, so številne čistke, prepovedi in različna omejevanja dosegla tudi šolstvo, predvsem univerzitetno, ter medije in nenazadnje tudi kulturno dejavnost. Zavračanju, ostri kritiki in nemalokrat tudi prepovedim je bilo najbolj izpostavljeno zavračanje realizma in iskanje novih poti umetniškega izražanja na področju sodobne slovenske dramatike, likovnega in kiparskega ustvarjanja ter filmske umetnosti. Leta 1982 dobi Slovenija nov osrednji kulturni hram, Cankarjev dom, zgrajen po načrtu arhitekta Edvarda Ravnikarja.
Ko je maja leta 1980 umrl Josip Broz – Tito, največja moralna avtoriteta in najmočnejši steber države, je začela heterogena skupnost jugoslovanskih narodov vse hitreje razpadati.
Pod težo hude gospodarske krize in perečih ekonomskih, političnih, družbenih in nenazadnje nacionalnih vprašanj, ki jih je kriza razgalila, sta se oblikovala dva tabora. Slovenija (s Hrvaško) se je zavzemala za čim bolj ohlapno konfederacijo, na drugi strani pa Srbija (s Črno Goro) za čim bolj enovito, močno centralizirano in ideološko monolitno družbo in državo.
V začetku sedemdesetih let se Velenje z dograditvijo kulturne infrastrukture v slovenskem prostoru uveljavi ne le kot družbeno, upravno, gospodarsko in tehnološko središče, temveč tudi kot pomembno kulturno središče. Domu kulture (1960), kjer dobijo svoj prostor lokalno amatersko gledališče, glasbena šola in godba, ter muzeju na Velenjskem gradu, ki odpre vrata prvim obiskovalcem leta 1966, se leta 1971 v samem središču mesta pridruži še nova prestižna stavba arhitekta Adija Miklavca, namenjena knjižnični in galerijski dejavnosti. V začetku leta 1976 se večina občinskih ustanov, ki se ukvarjajo s kulturno dejavnostjo, združi v enoten Kulturni center Velenje, ki se leta 1978 preimenuje v Kulturni center Ivana Napotnika (KCIN).
Samostojna Slovenija in kulturni preporod Velenja
Po vztrajnem prizadevanju in pobudah za spremembe, ki so prihajale predvsem iz krogov intelektualcev in kulturnikov ter alternativnih in mladinskih subkultur, v začetku devetdesetih let v Sloveniji dokončno dozori spoznanje o nesmiselnosti vztrajanja v skupnosti jugoslovanskih narodov. Zveza komunistov Slovenije z deklarativno tezo o »prostovoljnem in mirnem sestopu iz oblasti« odpre pot številnim demokratičnim spremembam. Aprila 1990 potekajo prve povojne večstrankarske volitve, decembra istega leta pa se slovenski državljani na plebiscitu odločijo za samostojno in neodvisno Slovenijo. 25. junija 1991 slovenski parlament sprejme osamosvojitvene akte in naslednjega dne se začne t. i. desetdnevna vojna za samostojno Slovenijo.
Po uspešni ubranitvi pred agresijo jugoslovanskih zveznih oblasti in Jugoslovansko ljudsko armado, se neodvisna država Slovenija začne postopno na vseh področjih vključevati v številne evropske in svetovne mednarodne povezave: Organizacija združenih narodov (1992), Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (1992), Svet Evrope (1993), WTO – Svetovna trgovinska organizacija (1995), EU – Evropska unija (2004), zveza NATO – Severnoatlantska pogodbena organizacija (2004), OECD – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (2010) in številne druge. Leta 2007 Slovenija postane del evropske monetarne unije in prevzame skupno evropsko valuto evro (€).
Leta 1994 Kavčnikova domačija uspešno kandidira za evropski muzej leta — velenjski muzealci se prvič trdno uvrstijo na evropski kulturni zemljevid.
Po osamosvojitvi Slovenije je na prelomu tisočletja tudi velenjska kulturna dejavnost šla skozi pomembne organizacijske spremembe. Leta 2004 je bila ukinjena osrednja krovna kulturna ustanova Kulturni center Ivana Napotnika, njene nekdanje organizacijske enote pa so v naslednjih letih kot zavodi doživljale še nekatere organizacijske spremembe in programske dopolnitve. Kljub temu so velenjski kulturni delavci v tem času dosegli nekaj odmevnih uspehov. Najprej so domačo in tujo javnost močno opozorili nase velenjski muzealci, ko je leta 1994 Kavčnikova domačija uspešno kandidirala za evropski muzej leta, nekaj let kasneje pa še z muzejsko prezentacijo zgodovine slovenskega premogovništva v nekdanjih rovih na Starem jašku.
Po selitvi v novo namensko zgradbo leta 1985, se je v naslednjih desetletjih na slovenskem in mednarodnem prostoru trdno uveljavila Glasbena šola Fran Korun Koželjski. Po selitvi velenjske knjižnice v nove prostore leta 2005, so se občutno izboljšali tudi pogoji za delovanje Galerije Velenje. Galerija, ki je že v preteklem obdobju gostila številne odmevne lokalno, slovensko in mednarodno zasnovane razstave, je v naslednjih letih svoje delo še razširila in intenzivirala, za kar je bila leta 2021 z Valvazorjevo nagrado za življenjsko delo tudi nagrajena njena dolgoletna vodja, kustodinja mag. Milena Koren Božiček. Leta 2012 je Velenje kot partnersko mesto aktivno sodelovalo v takrat najbolj odmevnem slovenskem kulturnem projektu Evropska prestolnica kulture – Maribor 2012. Festival Velenje, ki je vodil vso organizacijo in koordinacijo velenjskega dela projekta, je v naslednjih letih močno opozoril nase domačo in tujo javnost še z nekaterimi odmevnimi lastnimi kulturnimi produkcijami.