Zgodovinski oris 1900–2020

Slovenski narod je vstopil v 20. stoletje z močno izraženo narodno zavestjo. Poenoten okoli političnega programa Zedinjene Slovenije, ki je bil še vedno razdeljen na zgodovinske dežele, v državnem okviru Avstro-Ogrske ni uspel doseči narodne avtonomije in željenih političnih pravic. Zato je v družbi vse bolj prevladoala naklonjenost povezovanja Slovencev z drugimi južnoslovanskimi narodi, živečimi tako znotraj donavske monarhije kot tudi zunaj nje.

 

Prva svetovna vojna, ki je leta 1915 s soško fronto dosegla tudi slovensko ozemlje, je pospešila razkroj monarhije in Slovenci so se dokončno opredelili za ‘jugoslovansko opcijo’. 29. oktobra 1918 so skupaj z ostalimi južnoslovanskimi narodi, živečimi znotraj monarhije, razglasili svojo Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS). Nova in mednarodno nepriznana država se je že 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v novo državo –Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Leta 1929 se je država preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, Slovenci pa tudi v tej državni tvorbi niso uspeli doseči formalne narodne ustavne avtonomije.

 

Občutek svobode in prenehanje političnih ovir sta pri Slovencih sprožila pravo evforijo tako organizacijsko kot ustvarjalno, in to tako na profesionalni kot ljubiteljski ravni. Zato je v času med obema vojnama slovenski narod dobil tudi vse najpomembnejše znanstvene in kulturne institucije: Narodno galerijo (1918), Univerzo (1919), Narodno in univerzitetno knjižnico (1935–1941), Akademijo znanosti in umetnosti (1938) ter vrsto kulturnih zavodov, ustanov in društev.

 

V umetnosti se je na Slovenskem na prelomu stoletja popolnoma uveljavila moderna, slovenska umetnost pa ponovno dosegla evropsko raven. Uveljavili so se številni eminentni slovenski umetniki, kot so Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette in Josip Murn v literaturi, nova generacija slikarjev – Rihard Jakopič, Matija Jama, Ivan Grohar, Matej Sternen, Maksim Gaspari, Hinko Smrekar in drugi, ter pomembni slovenski arhitekti – Jože Plečnik, Maks Fabiani, Ivan Jager in drugi.

 

Čeprav se je mlada monarhija večino časa svojega obstoja soočala z gospodarsko krizo in številnimi notranjimi nasprotji, se je v času med obema vojnama pomembno spremenil vsakdanji življenjski utrip. Velik napredek je pomenila ustanovitev Radia Ljubljana (1928), po Sloveniji je delovalo 54 kinematografov, leta 1924 pa so prvič predvajali tudi zvočni film. Delovalo je okoli 2200 knjižnic, dve poklicni in veliko amaterskih gledališč, močno se je razmahnila založniška in časopisna dejavnost, leta 1933 pa je Ljubljana v podobi Nebotičnika dobila še najvišjo zgradbo na Balkanu in deveto najvišjo v Evropi, kar je le še dodatno simbolno poudarilo vstop in vpetost Slovenije v sodobne evropske tokove.

 

6. aprila 1941 je druga svetovna vojna v svoj vrtinec potegnila tudi Kraljevino Jugoslavijo in z njo Slovence. Notranje popolnoma nestabilna in neenotna država je v t. i. aprilski vojni klonila že po enajstih dneh. Kratki vojni sta sledila okupacija in razkosanje države, ki je bila najbolj temeljita in brutalna prav v Dravski banovini oziroma slovenskem etničnem prostoru.

 

Po osvoboditvi in podpisu ene od delnih nemških vdaj v bližnji Topolšici pri Šoštanju 9. maja 1945 je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) zaradi mednarodnega ugleda, ki si ga je pridobila med vojno, in široke podpore domačih ljudskih množic brez večjih težav prevzela popolno politično in ideološko oblast v novi državi.

Po sporu z Informbirojem leta 1948 se je Jugoslavija odpovedala sovjetskemu državnoadministrativnemu modelu gospodarstva in v začetku petdesetih let uvedla svoj gospodarski model delavskega samoupravljanja, ki je, vsaj teoretično, dopuščal več gospodarske svobode in soudeležbo pri upravljanju podjetij vsem delovno aktivnim državljanom.

 

Od srede petdesetih let se je začel strm vzpon jugoslovanskega in še posebej slovenskega gospodarstva, ki je trajal do sredine šestdesetih let. Skladno s hitro rastjo industrije se je dvigal tudi življenjski standard prebivalcev. Hitro se je povečalo število na novo zgrajenih stanovanj, avtomobilov, gospodinjskih strojev in drugih proizvodov, namenjenih široki potrošnji. Nekoliko je popustila državna partijska represija in nadzor, Jugoslavija pa odprla svoje meje svetu, kar je v Sloveniji pomenilo predvsem odpiranje proti evropskemu zahodu.

 

Zaradi potreb velenjskega premogovnika na vzhodu Šaleške doline v poldrugem desetletju je zraslo novo urbano središče Velenje. Mesto v parku, urbanistični in arhitekturni biser moderne, brez primere v takratni Jugoslaviji, so zasnovali vodilni slovenski urbanisti in arhitekti: Oton Gaspari, Janez Trenz, Stanko Kristl, Stanko Rohrman, Drago Umek, Aljoša Aljančič, Ivan Kocmut in drugi.

Kljub temu da je nova, druga avnojska ali (še najpogosteje uporabljan pogovorni izraz) Titova Jugoslavija ves čas svojega obstoja poudarjala federativni ustroj države, je bila politična in družbena stvarnost povojne Jugoslavije daleč od te deklarativne opredeljenosti. Ves čas svojega obstoja je ostala močno centralizirana, okostenela, skrajno birokratska enopartijska država, ki se je le počasi in težko spreminjala. Zato je vse bolj izgubljala stik z razvojem hitro spreminjajočega se razvitega sveta in v sedemdesetih letih so se začele kopičiti številne, sprva predvsem ekonomske težave, ki se jih je blažilo in prikrivalo z navidezno demokratizacijo v t. i. delegatskem sistemu in s pretiranim zadolževanjem tako države kot njenih državljanov.

 

Za navidezno idealistično sliko Jugoslavije v sedemdesetih letih se je v ozadju skrival še zadnji resen poizkus Partije, da jugoslovansko družbo – in še posebej slovensko kot najbolj prozahodno usmerjeno in zato podvrženo številnim »negativnim vplivom« – usmeri nazaj na »pravo pot«, kar je dajalo temu obdobju priokus t. i. novih svinčenih let. Po obračunu z liberalno strujo v vladajoči stranki in domnevnim tehnokratizmom v gospodarstvu so številne čistke, prepovedi in različna omejevanja dosegla tudi šolstvo, predvsem univerzitetno, ter medije in nenazadnje tudi kulturno dejavnost. Zavračanju, ostri kritiki in nemalokrat tudi prepovedim je bilo najbolj izpostavljeno zavračanje realizma in iskanje novih poti v umetniškem izražanju v sodobni slovenski dramatiki, likovnem in kiparskem ustvarjanju ter filmski umetnosti. Leta 1982 je Slovenija dobila nov osrednji kulturni hram, Cankarjev dom, zgrajen po načrtu arhitekta Edvarda Ravnikarja.

 

Ko je maja 1980 umrl Josip Broz – Tito, največja moralna avtoriteta in najmočnejši steber države, je začela heterogena skupnost jugoslovanskih narodov pod težo hude gospodarske krize in perečih ekonomskih, političnih, družbenih in nenazadnje nacionalnih vprašanj, ki jih je kriza razgalila, vse hitreje razpadati. Oblikovala sta se dva tabora. Slovenija (s Hrvaško) se je zavzemala za čim bolj ohlapno konfederacijo, na drugi strani pa Srbija (s Črno goro) za čim bolj enovito, močno centralizirano in ideološko monolitno družbo in državo.

 

V začetku sedemdesetih let se je Velenje z dograditvijo kulturne infrastrukture v slovenskem prostoru uveljavilo ne le kot družbeno, upravno, gospodarsko in tehnološko središče, temveč tudi kot pomembno kulturno središče. Domu kulture (1960), v katerem dobijo svoj prostor lokalno amatersko gledališče, glasbena šola in godba, ter muzeju na Velenjskem gradu, ki odpre vrata prvim obiskovalcem leta 1966, se je leta 1971 v samem središču mesta pridružila še nova prestižna stavba arhitekta Adija Miklavca, namenjena knjižnični in galerijski dejavnosti. V začetku leta 1976 se je nato večina občinskih ustanov, ki se ukvarjajo s kulturno dejavnostjo, združila v enoten Kulturni center Velenje, ki se je leta 1978 preimenoval v Kulturni center Ivana Napotnika (KCIN).

Po vztrajnem prizadevanju in pobudah za spremembe, ki so prihajale predvsem iz krogov intelektualcev in kulturnikov ter alternativnih in mladinskih subkultur, je v začetku devetdesetih let v Sloveniji dokončno dozorelo spoznanje o nesmiselnosti vztrajanja v skupnosti jugoslovanskih narodov. Zveza komunistov Slovenije je z deklarativno tezo o »prostovoljnem in mirnem sestopu iz oblasti« odprla pot številnim demokratičnim spremembam. Aprila 1990 so potekale prve povojne večstrankarske volitve, decembra istega leta pa so se slovenski državljani na plebiscitu odločili za samostojno in neodvisno Slovenijo. 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel osamosvojitvene akte in naslednjega dne se je začela t. i. desetdnevna vojna za samostojno Slovenijo.

 

Po uspešni ubranitvi pred agresijo jugoslovanskih zveznih oblasti in Jugoslovansko ljudsko armado se je neodvisna država Slovenija začela na vseh področjih postopno vključevati v številne evropske in svetovne mednarodne povezave: Organizacijo združenih narodov (1992), Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (1992), Svet Evrope (1993), WTO – Svetovno trgovinsko organizacijo (1995), EU – Evropsko unijo (2004), zvezo NATO – Severnoatlantsko pogodbeno organizacijo (2004), OECD – Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (2010) in številne druge. Leta 2007 je Slovenija postala del evropske monetarne unije in prevzela skupno evropsko valuto evro (€).

Po osamosvojitvi Slovenije je na prelomu tisočletja tudi velenjska kulturna dejavnost šla skozi pomembne organizacijske spremembe. Leta 2004 je bila ukinjena osrednja krovna kulturna ustanova Kulturni center Ivana Napotnika, njene nekdanje organizacijske enote pa so v naslednjih letih kot zavodi doživljale še nekatere organizacijske spremembe in programske dopolnitve. Kljub temu so velenjski kulturni delavci v tem času dosegli nekaj odmevnih uspehov. Najprej so domačo in tujo javnost močno opozorili nase velenjski muzealci, ko je leta 1994 Kavčnikova domačija uspešno kandidirala za evropski muzej leta, nekaj let kasneje pa še z muzejsko prezentacijo zgodovine slovenskega premogovništva v nekdanjih rovih na Starem jašku. Po selitvi v novo namensko zgradbo leta 1985 se je v naslednjih desetletjih na slovenskem in mednarodnem prostoru trdno uveljavila Glasbena šola Frana Koruna Koželjskega. Po selitvi velenjske knjižnice v nove prostore leta 2005 so se občutno izboljšali tudi pogoji za delovanje Galerije Velenje. Galerija, ki je že v preteklem obdobju gostila številne odmevne lokalno, slovensko in mednarodno zasnovane razstave, je v naslednjih letih svoje delo še razširila in okrepila, za kar je bila leta 2021 z Valvazorjevo nagrado za življenjsko delo nagrajena tudi njena dolgoletna vodja, kustodinja mag. Milena Koren Božiček.

 

Leta 2012 je Velenje kot partnersko mesto aktivno sodelovalo v takrat najbolj odmevnem slovenskem kulturnem projektu Evropska prestolnica kulture – Maribor 2012. Festival Velenje, ki je vodil vso organizacijo in koordinacijo velenjskega dela projekta, je v naslednjih letih močno opozoril nase domačo in tujo javnost še z nekaterimi svojimi odmevnimi kulturnimi produkcijami.

Accessibility
Call Now Button