Kavčnikova domačija

Kavčnikova domačija je izjemen muzej ljudske arhitekture na prostem. Gre za pomemben primer ljudske arhitekture na prostem, ki je na svojih 800 metrih nadmorske višine, v mirni gozdni okolici, preurejen v muzej, eno od enot Muzeja Velenje.
Glavna posebnost te najjužnejše ohranjene alpske dimnice v evropskem prostoru je približno 350 let star osrednji glavni del hiše, imenovan dimnica ali po domače »kuhna«. Gre za tip hiše, ki ima odprto ognjišče za kuho in peko, hkrati je bilo ognjišče tudi vir toplote. Nad kuriščem je klobučnjak ali klobuk za lovljenje dima in isker. Tak tip hiše oziroma dimnični enocelični prostor je bil hkrati kuhinja, spalnica, delavnica in zraven še prostor za manjše živali (kokoši, koze, ovce …). Te so, predvsem ponoči, predstavljale dodaten vir toplote. Od 18. stoletja dalje se je z uredbo Marije Terezije dimnica začela množično umikati razvitejšemu tipu hiše s črno kuhinjo. S tem naj bi se v takšnih hišah zmanjšalo število nesreč s požari. Naslednica je imela, v primerjavi z dimnico, dva ločena prostora: črno kuhinjo za pripravo hrane in ločen bivalni del, t. i. »belo hišo« s krušno pečjo. Med drugim se je s tem zmanjšala vsakodnevna škodljiva izpostavljenost dimu, predvsem med spanjem, ko je nemalokrat prišlo do zadušitve in smrti. Prezračevanje je bilo namreč skromno, dimnikov ni bilo. Dim se je zadrževal pod stropom, na prostost se je valil skozi nadvratno lino ali odprtine v stenah hiše, odvajali so ga tudi prek lesenega zračnika na strehi. Okna so bile majhne line na smučni, drsni mehanizem (»na smuk«). Prav okenca in podrobnosti lesenih tečajev na vhodnih vratih v vstopni lopi pričajo, da je jedro stavbe nastalo najverjetneje v 17. stoletju. Tedaj je bila ohranjena dimnična celica edini bivalni prostor Kavčnikove domačije.

Kavčnikova domačija ali po domače »pri Kaučelu« je bila skozi čas vseeno deležna nekaj potrebnih dozidav k hiši. Poleg prej omenjene bele hiše je pridobila še gospodarski del – skedenj za shranjevanje kmečkega orodja, spravilo pridelkov, sena ipd. Pod skednjem je hlev, pod hišo svinjak. Danes k domačiji spadajo še lopa za žganjekuho, stranišče na štrbunk, zelenjavni vrt, nekaj sadnih dreves, dragocen je tudi pušpanov grm. Osrednje srce domačije zagotovo ostaja dimnica, kjer si obiskovalec lahko nazorno predstavlja, kako je bilo živeti v zatemnjenem, zadimljenem prostoru in ob bori svetlobi opravljati vsakodnevna opravila. Desno ob vhodu stoji »ponk« oziroma »pank«, kjer je razstavljeno različno tesarsko, kolarsko, sodarsko, čevljarsko orodje.

Ferdinand Kavčnik, je bil zadnji lastnik domačije. Živel je skromno samotarsko življenje, precej prvinsko, brez elektrike in vode; vse do leta 1983 je bival v »beli hiši« s krušno pečjo, posteljo, mizo s klopmi … Nekaj njegovih predmetov je tudi del razstavne zbirke v hiši. Po njegovi smrti je bila hiša od leta 1986 do leta 1993 deležna večje prenove (v zadnjih letih so bile prenovljene skodlaste strehe na hiši in na stranskih objektih, v letu 2022 še temelji in celotna fasada z rženjaki). Za javnost je bila domačija odprta leta 1993, že leto kasneje (1994) je bila nominirana s strani EMYA (nagrade za najboljši evropski muzej) kot najboljši projekt slovenskega muzeja.