Afrika

Življenjska zgodba Františka Foita je zagotovo zgodba, vredna filmske uprizoritve in obsežne muzejske predstavitve, ki je postavljena na ogled v štirih prostorih na Velenjskem gradu. Razstava pripoveduje zgodbo o sinu češkega kamnoseka, ki je v Parizu študiral kiparstvo, se tam zaljubil v Afriko in dovolil, da ga je raziskovalni duh na »črno celino« odpeljal kar dvakrat; prvič že v obdobju med obema vojnama in nato še kmalu po drugi svetovni vojni.
Zaradi izjemnega navdušenja nad prvobitno afriško umetnostjo, ki je Foita prevzela že med študijem, se je ta odločil za potovalno ekspedicijo v Afriko. Uspelo mu je pridobiti finančno podporo Karlove univerze, medtem ko je bila njegova naloga priskrbeti antropološke upodobitve Afričanov za Muzej Hrdlička (antropološki muzej). Leta 1931 mu je uspelo izvesti raziskovalno odpravo z avtom preko Afrike, na osemmesečno pot je odšel z biologom dr. Jiřijem Baumom. S tega potovanja v Muzeju Velenje hranimo zbirko 549 diapozitivov na steklu, ki je danes ena izmed ključnih serij posnetkov o Afriki v slovenskih javnih zbirkah.
František Foit je imel zelo veliko željo nadaljevati svoje raziskovalno delo v Afriki. Po Baumovi smrti si je po drugi svetovni vojni za sopotnico izbral ženo Ireno.
Za drugo pot je Foit pridobil nekaj sredstev pri antropološkem inštitutu Karlove univerze in češkoslovaškem ministrstvu za kulturo, medtem ko sta za glavnino sredstev, vključno z avtomobilom, zakonca Foit poskrbela sama. Tokrat sta šla na pot s štirivaljnim vodno hlajenim avtomobilom Tatra 57 B, imenovanim tudi Hadimrška. Tudi na tej poti je imel František namen izdelati večje število antropoloških podob Afričanov in ustvariti afriško zbirko. 3. novembra 1947 sta se tako zakonca Foit skupaj odpravila na pot z avtom preko Afrike, medtem ko sta osemletno hčer Regino pustila pri Ireninih starših. Pot preko Afrike sta nameravala končati v enem letu, a se jima je ta že kmalu po odhodu močno zavlekla. Na potovanju, ki je zaradi nepredvidenih zapletov trajalo kar 23 let, sta imela pri sebi še opremo za prvo pomoč, ki jima je pogosto pomagala vzpostavljati stike z domačini, šotor, prenosni postelji in kiparsko orodje, s katerim je František med drugim izdeloval antropološke plastike domačinov. Realistični doprsni kipi, ki sta jih prevažala v avtomobilu, so bili tudi vzrok za nevšečnost v Leopoldvillu, ko so ju domačini obdolžili, da sta ljudožerca.
Leta 1964 je kenijska vlada ustanovila Kenyatta College, nacionalno pedagoško fakulteto. Želeli so namreč izobraziti novo generacijo kenijskih učiteljev. Predmet keramičarstvo in kiparstvo na oddelku za izobraževanje o umetnosti in dizajnu je vodil František Foit. Njegova ideja je bila, da bi prihodnji učitelji svoje učence naučili različnih tehnik umetniškega ustvarjanja, kar naj bi nato učence spodbudilo, da bi sami raziskovali različne možnosti za ustvarjanje ter tako spoznavali svoje okolje in sami sebe. Foit je za pravo afriško umetnost dojemal umetnost, ki je nastajala stran od misijonarjev in kolonialistov ali je nastala pred njihovim prihodom v Afriko.
V Keniji sta zakonca Foit spoznala dr. Borisa Kuharja, direktorja Slovenskega etnografskega muzeja. Nanju je Kuharja opozoril Ivo Pelicon, takratni jugoslovanski veleposlanik v Keniji, ki je videl Foitovo zbirko in razstave. Kuhar je, po informaciji, da se Foit želi vrniti v Evropo, začel z dejavnostmi za prenos Foitove zbirke v Slovenijo. Prvotni načrt, da se zbirka postavi v Muzeju neevropskih kultur v Goričanah pri Medvodah, je še pred prihodom zakoncev Foit v Slovenijo padel v vodo, zato se je Kuhar dogovoril, da se zbirka postavi v Velenju.
Prva predstavitev izjemno zanimive zbirke, ki je s prihodom v Slovenijo požela nemalo zanimanja javnosti, je bila v na novo odprti Knjižnici Velenje postavljena na ogled 8. oktobra 1971. Ob takratnem občinskem prazniku so namenu predali prostore nove knjižnice, ki je obsegala tudi galerijske prostore, v katerih so postavili prvo afriško razstavo Františka Foita. Takoj po prevozu Foitovih predmetov v Velenje se je takratni ravnatelj velenjske muzejske zbirke dr. Jurij Jug začel ukvarjati z vsemi potrebnimi pripravami za zagotovitev in prenovo ustreznih prostorov za stalno postavitev obsežne afriške zbirke. Leta 1972 je stekla prenova prostorov na Velenjskem gradu, prihodnje leto so na ogled postavili stalno razstavo z več kot 700 predmeti, ki sta jih František in Irena zbrala v času bivanja v Afriki. Gre za različne uporabne, obrtne in umetniške izdelke iz zahodne, osrednje in vzhodne Afrike. Največji del zbirke predstavljajo predmeti iz Kenije, Tanzanije in Konga. Poleg predmetov, ki jih je Foit zbral med svojim raziskovalnim potovanjem in bivanjem v Afriki, so v zbirki tudi predmeti, ki jih je Foit v Afriki ustvaril kot umetnik, njegova zbirka knjig, časopisov in izjemno obsežna zbirka okoli deset tisoč fotografij in negativov, ki so nastali med letoma 1947 in 1971.
Osrednji del razstave Afrika predstavljajo maske in obredni predmeti. V zbirki je namreč več kot 200 različnih mask. Poseben poudarek je na razstavi namenjen tudi glasbilom iz Konga, Tanzanije in Kenije. Posebnost zbirke je lutkovno gledališče ljudstva Bambuti z območja ob reki Ituri v Kongu, med Foitovimi osebnimi predmeti je tudi zelo zanimiv snemalnik Webster Chicago, na katerega je Foit na terenu snemal glasbo na tanke žice.
Čeprav je František Foit kmalu po prihodu v Velenje nesrečno preminil, se ga Velenjčani spominjamo tudi po ulici, kjer sta imela zakonca Foit stanovanje. Del takratne Partizanske ceste so v poklon češkemu kiparju in raziskovalcu Afrike leta 1972 preimenovali v Cesto Františka Foita.

Accessibility
Call Now Button