Mesto, ki so mu rekli čudež

Velenje: od delavske kolonije do »idealnega« mesta

Razstava obiskovalca popelje v povojno Šaleško dolino oziroma njen vzhodni del v njenem brez dvoma najburnejšem zgodovinskem obdobju. V dveh desetletjih po drugi svetovni vojni je iz malega trga Velenje, ki je še leta 1948 štel le borih 1.121 prebivalcev, zraslo eno izmed največjih slovenskih družbenih, gospodarskih in kulturnih središč – mesto Velenje. Glavni vzvod takšnega silovitega razvoja po drugi svetovni vojni je bil velenjski premogovnik, ki je zasedel izredno pomembno mesto v načrtih novih jugoslovanskih oblasti za industrializacijo, elektrifikacijo in obnovo gospodarsko zaostale, pretežno agrarne in med vojno porušene Kraljevine Jugoslavije.
Velenjski premogarji so začeli oblikovati prve podzemne hodnike konec 19. stoletja. Takrat njihova dejavnost še ni pomembneje vplivala na življenje v Velenju, ki je bilo takrat še trg. Konec druge svetovne vojne je s svobodo v deželo prinesel tudi nov družbeni red, nove odnose, nove vrednote in nove temelje prihodnosti. Slednje so videli predvsem v industrijskem napredku in urbanizaciji. Tako so se velenjski podzemni hodniki začeli širiti in daljšati, mreža rovov je rasla in kmalu je začelo rasti tudi mesto nad njo. Novo mesto, Novo Velenje. Tisoči velenjskih udarnikov, milijoni udarniških ur, hitra rast proizvodnje v premogovniku in samoupravljavski jugoslovanski gospodarski model, ki je – seveda ob strogem nadzoru države – delavcem omogočal odločanje o upravljanju ustvarjenega dohodka, so vodstvu velenjskega premogovnika zagotovili potreben kapital in moč za uresničitev velikopoteznih načrtov. Niso se namreč zadovoljili s tem, da bi zgradili mesto. Njihove ambicije so segale precej dlje od delavskega spalnega naselja. Želeli so ustvariti idealno mesto! In zgradili so najmodernejše jugoslovansko mesto, simbol napredka socialistične družbe. Mesto, ki je bilo drugačno od vseh dotedanjih jugoslovanskih mest. Sodobno mesto, ki je pomenilo presežek z urbanističnega in arhitekturnega vidika, mesto, ki je slovelo po lepoti in urejenosti, mesto, ki je ponujalo višje standarde bivanja. Moderno opremljen premogovnik, nove tovarne, sodobna stanovanja, številni »objekti družbenega standarda«, kakor so takrat imenovali javne stavbe, parki, zelenice, rekreacijska območja in druge sestavine mesta so bili pravzaprav le okvir za tisto, česar so si v Velenju zares želeli: socialističnega meščanstva. Kultiviranih in socializiranih delavcev, rudarjev – meščanov. Priseljence s podeželja in iz drugih kulturnih okolij (drugih republik Socialistične federativne republike Jugoslavije) so »vzgajali« za življenje v mestu in jih učili »srčne kulture«: velenjski rudar ne pije, vzorno skrbi za družino, ki živi v lepo urejenem stanovanju, vzdržuje red in čistočo v okolici stanovanja ter v mestu nasploh, pridno se udeležuje udarniških akcij, v prostem času se ukvarja s športom in obiskuje kulturne prireditve.
Pri načrtovanju stavb so bila (pri enih sicer bolj in pri drugih manj izrazito) upoštevana vsa načela arhitekture moderne, ki jih je postavil Le Corbusier: horizontalne strehe, horizontalna pasovna okna, konstrukcije na stebrih, lebdeče stavbne mase, svobodni tlorisi in svobodne kompozicije fasad. Prostor med stavbami so zapolnjevale velike zelene površine, poudarjene s cvetličnimi gredami in izbranimi drevesnimi vrstami. Med zelenicami so bile speljane skrbno načrtovane tlakovane poti za pešce, medtem ko prometnice niso občutno vplivale na življenje v mestnem središču, ki ga je v enotno kompozicijo povezal velik osrednji trg. Domačini in obiskovalci naj bi se v mestu počutili kot v parku, ki ga le tu in tam zmoti mestni vrvež. Čeprav je bil sleherni obiskovalec Velenja vedno dobrodošel gost, je bilo Velenje namenjeno predvsem Velenjčanom. Mesto v parku naj bi prebivalcem, večinoma rudarjem in drugim delavcem, omogočalo počitek in sprostitev po napornem delu v temi, prahu, vročini, na prepihu. Mesto je bilo po takratnih vodilnih evropskih arhitekturnih in urbanističnih smernicah zasnovano kot mesto moderne. Gradnja mesta je bliskovito napredovala in 20. septembra 1959 je bilo zelo svečano, pred približno dvajset tisoč navdušenimi obiskovalci, odprto novo mestno središče Velenja. Čeprav gradnja mesta tudi po otvoritvi mestnega središča še ni bila zaključena in se je nadaljevala še vse do srede šestdesetih let, je Velenje že v tem času hitro postalo ena od ikon socialistične Jugoslavije in simbol moči delavskega samoupravljanja. Ta »socialistični čudež«, kakor so ga najpogosteje poimenovali vsi, ki so ga doživeli v živo, so v naslednjih letih obiskale nepregledne množice obiskovalcev, šolarjev in dijakov iz vse Slovenije in širše, najrazličnejše politične in gospodarske delegacije ter pomembni posamezniki, med katerimi so bili tudi nekateri državniki. Velenje je za nekaj let postalo veliko več kot zgolj mesto, a sta siloviti zagon in družbena mobilizacija Velenja začela postopno usihati že v drugi polovici šestdesetih let, medtem ko je nadaljnji razvoj Velenja začel teči bolj zlagoma in pragmatično.

[elfsight_google_maps id="1"]
Accessibility
Call Now Button