Med romaniko in barokom

Razstava predstavlja prostor Šaleške doline od prvih pisnih omemb doline v 12. stoletju vse do konca 17. stoletja, ko je v dolini začela izzvenevati srednjeveška družba s svojimi pravnimi in upravnimi ter socialnimi in gospodarskimi značilnostmi. Predstavlja izbor najpomembnejših ostankov, ki jih je dolga 500-letna doba pustila za seboj ter je razdeljena, enako kot srednjeveška družba v celoti, na tri dele: cerkveni, plemiški in kmečki.
Cerkveni del predstavlja rekonstrukcija nekdanjega prezbiterija podružnične cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Šoštanju, ki so ga od 14. stoletja dalje krasile gotske freske v al secco in pravi fresko tehniki. Prezbiterij z ohranjenim romanskim oknom so v 16. stoletju nadzidali z zvonikom, ki še vedno nosi tipično okrasje 16. stoletja in letnico 1535, medtem ko so stavbo cerkve najprej barokizirali in nato v tretji četrtini 18. stoletja – razen zvonika – porušili in postavili na novo. Prvi prostor bogatita tudi rekonstrukcija kamnitega oltarja iz cerkve sv. Jošta na Paškem Kozjaku, datiranega v čas 17. stoletja, in cerkveno obredno posodje iz časa od 16. do 20. stoletja. »Ladjo« krasijo grbovne plošče najpomembnejših plemiških družin, ki so imele svoje posesti na tleh Šaleške doline.
Enako kot cerkvena je bila do začetka 14. stoletja zgrajena tudi grajska mreža. Med najstarejšimi gradovi v dolini je bil grad Šalek, po katerem nosi ime celotna dolina. Danes je od njega ohranjen le petetažni obrambni stolp trikotne oblike, saj je bil grad zapuščen že v 18. stoletju, in sicer po tem, ko ga je leta 1770 že drugič močno prizadel požar. Prvič je pogorel leta 1676 v času gospostva družine Raumschüssel. Predstavnica te družine je bila tudi Rosina Ursula Raumschüssel, katere protestantski nagrobnik je na ogled na razstavi. Poleg je kamnita plošča ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki enako kot nagrobna plošča Rosine Ursule Raumschüssel zaznamuje čas protestantizma in protireformacije v Šaleški dolini. Med vnetimi privrženci nove vere je bila tudi družina Trebniških z gradu Švarcenštajn v Šentilju, ki je prav tako kot Velenjski grad dobil današnjo podobo s prezidavami prav v 16. stoletju. Enega izmed najpomembnejših umetniških dosežkov tega časa predstavljajo freske, odkrite v prostorih najverjetneje nekdanje kapele gradu Švarcenštajn. Danes so obnovljene na ogled v Muzeju Velenje. V gradu Švarcenštajn, ki je danes v zasebnih rokah, je ohranjenih še več starejših gradbenih elementov; poleg gotskih polžastih stopnic je zelo zanimiv poslikan dimnik, ki je bil nekoč viden daleč naokrog, nato so ga ob prezidavah skrili pod streho. Rekonstrukcija dimnika je na Velenjskem gradu na ogled v prostoru, kjer sta predstavljena t. i. kmečki oziroma nadalje plemiški del. V ta del vodi pot skozi originalni portal župnijske cerkve sv. Mihaela, ki je nekoč stala v danes potopljeni vasi Družmirje, medtem ko v prostore razstave vstopamo skozi originalni portal grajskih vrat, ki skozi južni obrambni stolp vodijo v grad oziroma na zunanje grajsko dvorišče. Preklado portala, ki ga je »in situ« zamenjala kopija, ob vklesani letnici 1558 in ščitcu, na katerem grbovna poslikava ni več ohranjena, krasi še vklesana rozeta. Podobni, le nekoliko manjši rozeti sta tudi na obeh stebrih portala. Pred vhodom v razstavni prostor je na ogled oltar iz kapele Velenjskega gradu. Ta se je, kot nakazuje v portal vklesana letnica 1660, v 17. stoletju že nahajala v severozahodnem obrambnem stolpu. V oltarju je danes reprodukcija dela votivne podobe iz podružnične cerkve sv. Andreja v Šaleku. Trilistna podoba sv. Jožefa z lilijo in Jezusom v atiki bi lahko bila delo Janeza Andreja Straussa.

Medtem ko je kmečki del predstavljen skozi rekonstrukcijo Kavčnikove dimnice kot del Kavčnikove domačije, ki še danes stoji v vasi Zavodnje nad Šoštanjem, plemiški predstavljajo številne najdbe posameznih arheoloških raziskav na gradovih po dolini; od pečnic do namiznega in kuhinjskega posodja, orožja in predmetov za vsakdanjo rabo. Osrednji del prostora je skupaj s povečavo »šaleškega dela« zemljevida G. M. Vischerja Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio, z letnico objave 1678, namenjen maketi doline, ki kaže, da lahko Šaleško dolino upravičeno imenujemo – kot trdijo številni – dolina gradov. Tudi cerkvena vizitacija iz leta 1528 tako poroča, da je na Spodnjem Štajerskem samo še ena fara, ki ima toliko gradov in dvorcev, kot jih ima stara fara sv. Jurija v Škalah.