Šaleška dolina 1941-1945

Razstava predstavlja obdobje druge svetovne vojne v Šaleški dolini. Potem ko je 6. aprila 1941 Nemčija brez vojne napovedi napadla Kraljevino Jugoslavijo, so že 10. aprila prve nemške enote prodrle v Šaleško dolino in jo zasedle. 17. aprila je Jugoslavija kapitulirala in okupatorji so si razdelili vojni plen. Šaleška dolina je spadala v nemško okupacijsko območje, v t. i. Spodnjo Štajersko, ki so jo nameravali Nemci popolnoma ponemčiti v skladu s Hitlerjevim pozivom ob obisku zasedenega Maribora. Razstava nam v enem prostoru in brez fizične razmejitve skozi številne predmete, dokumente in fotografije kaže dva obraza istega – vojnega časa v Šaleški dolini. Na eni strani nam kaže surovost okupacijskega režima, katerega edini cilj je bilo preganjanje vsega slovenskega, in na drugi strani narodno zavednost in razvoj odporništva proti nemškemu okupatorju. V skladu s svojimi načrti o ponemčenju slovenske Štajerske in o njeni priključitvi k nemškemu rajhu okupator ni prevzel dotedanjega oblastnega aparata, ampak je vzpostavil svojega. Okupacija je pomenila v tistem delu Slovenije, ki si ga je aprila 1941 prisvojila Nemčija, veliko zarezo. Prelom, ki ga je povzročil okupacijski sistem, je vplival na vsa nadaljnja dogajanja in tudi na razvoj osvobodilnega gibanja. Bistveni značilnosti fašistične okupacije slovenskih pokrajin sta bila tudi aneksionizem in raznarodovanje. Med raznarodovalnimi ukrepi, ki jih je nemški okupator začel izvajati takoj, so bile aretacije in izganjanje Slovencev, razpustitev slovenskih organizacij in društev, uničevanje slovenskih knjig, zaplembe in uničevanje slovenske kulturne dediščine, preimenovanje krajev in splošno spreminjanje zunanjega videza dežele, ukinitev slovenskega šolstva itd. V času narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda Šaleška dolina ni bila na obrobju dogajanj. Njeni prebivalci so se dejavno vključili v osvobodilno gibanje. Okupator je kraje današnje mestne občine Velenje, občin Šoštanj in Šmartno ob Paki ves čas uvrščal med najbolj nemirne oziroma uporniške kraje v svojem celjskem okrožju in je na tem območju uveljavil številne ostre ukrepe proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Kljub temu v Šaleški dolini, tako kot drugje na Spodnjem Štajerskem in Koroškem, ni bilo kolaboracije z okupatorjem v večjem obsegu oziroma vojaških formacij domačih sodelavcev okupatorja, medtem ko je velika večina slovenskega prebivalstva sodelovala v odporu proti okupatorju. V osvobodilno gibanje se je vključila večina prebivalstva (največ od jeseni leta 1943 naprej), ne glede na svetovnonazorsko in politično usmeritev. V boju proti okupatorju je izgubilo življenje približno 4 % prebivalstva Šaleške doline, vendar če upoštevamo vse žrtve vojne, je ta odstotek še nekoliko višji. V času druge svetovne vojne (od 6. aprila 1941 do 9. maja 1945) je zaradi različnih oblik okupatorjevega nasilja v bojih proti okupatorju in v drugih vojaških operacijah izgubilo življenje približno 700 ljudi s področja mestne občine Velenje, občine Šoštanj in občine Šmartno ob Paki, medtem ko je skupaj z žrtvami prisilne nemške mobilizacije teh žrtev še precej več.
Rdeča nit razstave je partizanski pesnik in šaleški rojak Karel Destovnik – Kajuh. Njegova predvojna lirika je bila predvsem ljubezenska, socialna in protivojna, a ko je vojna in okupacija slovenskega naroda postala stvarnost, se je spremenil tudi njegov izraz. Kajuhove medvojne pesmi krepijo borbenega duha med partizani, medtem ko vse ostale pozivajo k odločnemu in dejavnemu uporu zoper okupatorja. Kot borec legendarne Štirinajste divizije in vodja njene kulturniške skupine je Kajuh tudi padel na pragu rodnega Šoštanja 22. februarja 1944. Povezovalni element razstave je češnjev cvet, vzet iz Kajuhove pesmi Samo en cvet, ki simbolizira in nakazuje protivojno misel in sporočilnost razstave.