Šaleška dolina 1941-1945

Po napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila leta 1941, je bila konec aprila v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je kasneje preimenovala v Osvobodilno fronto in je začela s številnimi odpori proti okupatorjem. Ustanovitev OF je omogočila nastanek raznih odporniških gibanj v okupiranih ozemljih po Sloveniji, med drugimi tudi v Šaleški dolini, v kateri je bila po 7. juliju 1941 ustanovljena Šaleška partizanska skupina. V tem času so bili člani te skupine tudi: Miha Pinter, Franc Soklič, Tone Ulrih in Jože Venišnik. Našteta četverica se je v prvi polovici septembra 1941 pridružila Pohorski četi, njihov odhod pa je pomenil tudi konec delovanja Šaleške partizanske skupine. Do takšnih združitev je prihajalo pogosto, saj so združene partizanske skupine in čete bile močnejše in njihove odporniške akcije so povzročile večjo škodo okupatorju. Na razvoj osvobodilnega boja v Šaleški dolini sta bila predvsem zelo pomembna prihod XIV. divizije in njena dejavnost na šaleškem območju.

Preden je na tla Šaleške doline stopila XIV. divizija je na osvobodilno gibanje vplivalo delovanje Pohorskega bataljona. V prvih dneh septembra 1942 je štab II. grupe odredov sklical štajerske partizanske enote na Dobrovlje, kjer je iz enot II. grupe odredov, ki so prišle iz Dolenjske in iz enot 1. Štajerskega bataljona ustanovil Pohorski, Savinjski, Moravški in Kozjanski bataljon. V Pohorski bataljon je bila vključena tudi Šaleška četa, ki je postala druga četa Pohorskega bataljona. S Šaleško četo se je priključilo Pohorskemu bataljonu sedem šaleških partizanov – med njimi tudi dr. Dušan Mravljak-Mrož. Pohorski bataljon se kot celota ni nikoli pojavil v Šaleški dolini, so pa zato bile patrulje Pohorskega bataljona večkrat na šaleškem območju, ki so izvedle nekaj akcij.

Okupacija slovenske Štajerske in vsi ukrepi okupatorja so bili naravnani tako, da niso dopuščali Slovencem nikakršnih možnosti preživetja. Kljub temu v Šaleški dolini, tako kot drugje na Spodnjem Štajerskem in Koroškem, ni bilo kolaboracije z okupatorjem v večjem obsegu oziroma vojaških formacij domačih sodelavcev okupatorja, velika večina slovenskega prebivalstva pa je sodelovala v odporu proti okupatorju. V osvobodilno gibanje se je vključila večina prebivalstva (največ od jeseni leta 1943 naprej), ne glede na svetovnonazorsko in politično usmeritev. V času največjega razmaha NOG je bila velika večina njegovih udeležencev kristjanov. Do sodelovanja rodoljubov vseh usmeritev je prišlo zaradi krutega nacističnega okupacijskega sistema.

V letih 1941 in 1942 so osvobodilnemu gibanju povzročila veliko izgub izdajstva. Tudi na šaleškem območju je delovalo kar precej ovaduhov oziroma zaupnikov gestapa. Gestapo je o sodelavcih NOG precej izvedel tudi zaradi izdajstev, ki so izvirala od drugod, med drugim iz Maribora. Da bi omejili izdajstva, so partizani usmrtili nekaj izdajalcev in pomembnejših okupatorjevih sodelavcev. Zaradi napačnih podatkov, ki so jih dobili partizani, in v nekaj primerih zaradi samovoljnih ravnanj posameznikov so bile nekatere usmrtitve neupravičene, nekatere pa nepotrebne.

V boju proti okupatorju je izgubilo življenje okoli 4 % prebivalstva Šaleške doline, če pa upoštevamo vse žrtve vojne, je ta odstotek še nekoliko višji. V času 2. svetovne vojne (od 6. 4. 1941 do 9. 5. 1945) je zaradi različnih oblik okupatorjevega nasilja v bojih proti okupatorju in v drugih vojaških operacijah izgubilo življenje okoli 700 ljudi s področja mestne občine Velenje, občine Šoštanj in občine Šmartno ob Paki, skupaj z žrtvami prisilne nemške mobilizacije pa je teh žrtev še precej več.