Stara gostilna

Rekonstrukcija stare gostilne iz prve polovice 20. stoletja

Stara gostilna iz tridesetih let 20. stoletja je odlična dopolnitev stalnih zbirk Muzeja Velenje na Velenjskem gradu. Originalno gostilniško pohištvo in predmeti, ki so jih velenjski muzealci zbrali na terenu v Šaleški dolini, nekaj kosov so pridobili tudi pri drugih slovenskih in tujih zbiralcih ter na bolšjih sejmih, sestavljajo tip gostiln, ki so prevladovale v tem prostoru še do sredine 20. stoletja. Gostilne so od nekdaj odpirali v središču mest, vasi, trgov, v bližini sejmišč, ob pomembnejših prometnih trgovskih poteh, cerkvah itd. Zato poznamo furmanske gostilne, romarske, splavarske, izletniške in podobne. Gostilne so imele velik vpliv tudi na narodnobuditeljskem področju, saj je bila večina pevskih, bralnih, gasilskih društev, sokolskih in podobnih organizacij ustanovljena ravno v gostilnah.
V začetku 20. stoletja je bilo v Šoštanju in okolici kar šestnajst gostiln, v Velenju, ki je bil takrat še precej manjši kraj, pa deset. Gostilniška oprema kot tudi gostinska ponudba je bila tedaj skromnejša. Največkrat je bilo možno le kaj popiti, v gostilnah, kjer so ponujali še hrano, je bila izbira majhna, odvisno tudi od finančnega statusa lastnikov oziroma družine, od lokalne kulinarične ponudbe, zalog, povpraševanja …
Od pijače je prevladovalo vino, domači sadjevec in žganje ter seveda brezalkoholne pijače, kot so malinovec, soda, pokalica v t. i. steklenih kraherlih. Lepo zbirko teh steklenic za brezalkoholno pijačo hrani tudi Muzej Velenje.
Gostilne na podeželju so bile po večini odprte ob koncih tedna, največ obiska je bilo ob nedeljah in praznikih. Za gostilničarje so bili zelo pomembni zlasti sejemski dnevi, saj je bil takrat zaslužek največji. Gostilničar je imel v vaški skupnosti pomembno vlogo. Do 30. let 20. stoletja je gostilničar, poleg duhovnika in učitelja, sodil med najpomembnejše osebe v lokalni skupnosti, saj je v veliki meri vplival na javno gospodarsko in kulturno življenje. Nekateri gostilničarji so kaj kmalu spoznali, da bo njihov promet večji, če bodo prirejali tudi veselice s plesom (martinovanja, silvestrovanja , miklavževanja, pustovanja), razne druge zabave, srečelove, gledališke igre in podobno. Takrat so bile prisotne tudi ženske in otroci. V gostilne so namreč večinoma zahajali moški. Temu potrjuje kar nekaj muzejskih predmetov iz stare gostilne: pepelniki, pljuvalniki z žaganjem … Za ženske je bilo pljuvanje v javnosti seveda tabu in nespodobno.
Ne glede na osnovno vodilo gostiln – okrepčati in si odpočiti – je vsem skupno, da so predstavljale eno izmed pomembnih središč in stičišč družbenega in društvenega življenja, zbirališče lokalnega prebivalstva, izmenjavo informacij, širjenje etničnih in moralnih nenapisanih kodeksov obnašanja, občasno tudi prostor nesoglasij, zadolžitev. Predvsem pa je bil to prostor za različna razvedrila kot so glasba (ljudski godci, gramofoni, glasbene omare – v času, ko ljudje doma še niso imeli radiev in podobnih naprav), petje, občasno tudi ples ter igranje nekaterih družabnih iger in iger na srečo. Če je na primorskem prevladovala kvartopirska gostilniška igra briškula, se je tu igral tarok, šnops … Muzejska stara gostilna hrani tudi domino kocke in igro »marjanca«, ki spominja na modernejši fliper.
V ambientalnem ponazorilu muzejske gostilne so ob (z valjčkom) poslikanih stenah ter na lesenem podestu razporejeni večji kosi pohištva. Lesene mize in značilni gostilniški stoli ter klopi, kredenci za kozarce in krožnike, gostilniški pult s pipo in »škafom« iz pocinkane pločevine za pomivanje kozarcev, umivalnik ali »ausgus«, lesen hladilnik s pocinkanim predalom za led in dragocena (še delujoča) glasbena omara iz 19. stoletja. Danes po nekaterih gostilnah po Sloveniji še lahko najdemo kak tak dragocen kos pohištva (kot je glasbena omara), vendar zgolj z vidika ljubiteljskega zbirateljstva kot pa za vsakdanjo rabo.
Pravo vzdušje stare gostilne naredi zbirka predmetov s svojimi detajli: gostilniška ura, gramofona, na stenah so slike z lovskimi prizori, nekaj duhovitih napisov na izvesnih tablicah o pravilnem obnašanju v gostilni, obešalniki, odcejevalnik za kozarce, petrolejke, ogledalo, stenski koledar, gospodarjeva diploma in nekaj nabožnih podob, med drugim podoba sv. Barbare, saj gre vendar za gostilno v rudarskem kraju. Bogato zbirko dopolnjujejo sod za pivo (»fasl«), držala za časopise, različni kozarci, vrči, steklenice in zaboji za pivo, steklen muholovec in številni drobni predmeti, med drugim tudi miniaturna panjska končnica z gostilniškim motivom godcev in plesalcev.
Ob obisku stare muzejske gostilne si posamezni obiskovalec lahko v miru ogleda vse detajle gostilniške opreme, če pa naleti na vodeni ogled s skupino, v njej hitro zavlada veseli vrvež, kot bi gostilno obiskal nekdaj ob koncu tedna. Tedaj lahko obiskovalec dobi občutek, kot da bo za točilni pult zdaj zdaj stopil gostilničar in mu kaj dobrega ponudil.

Accessibility
Call Now Button