Stara trgovina

Rekonstrukcija stare trgovine z začetka 20. stoletja

Ob ogledu Velenjskega gradu obiskovalec najprej vstopi v sprejemno-prodajni prostor muzeja, ki je hkrati ambientalna rekonstrukcija stare vaške trgovine z mešanim blagom. Za predstavitev so uporabljeni originalno pohištvo štirih trgovin iz Šaleške doline in približno dva tisoč različnih prodajnih artiklov, večinoma iz prve polovice 20. stoletja. Pohištvo in predmete je muzej pridobil z odkupom ali donacijo, medtem ko so muzejski sodelavci zbirko uredili tako, da ta predstavlja čas, ko so bile takšne trgovine na podeželju še v uporabi.
Od srede 20. stoletja izraz trgovina pomeni predvsem manjši prodajni lokal. Po blagu, ki ga trgovine ponujajo in prodajajo, poznamo trgovine z mešanim blagom in specializirane trgovine. Muzejska stara trgovina je prav zaradi svojega mešanega blaga izjemno zanimiva, ne le za obiskovalce, temveč tudi z raziskovalne plati. Police, predali in pulti so namreč polni zanimivih (uporabnih) predmetov, ki so odraz določenega časa in prostora. So tihi pričevalci nekdanjega načina življenja lokalnega prebivalstva ter govorijo tudi o družbeno-ekonomski dediščini prek domačih in tujih blagovnih znamk, ki krasijo škatle, embalaže, zaboje ipd.
V takšni trgovini si lahko našel vse potrebno na enem mestu. Seveda je bil nakup odvisen tudi od finančne situacije potrošnika, tako da so manj premožni kupci nakupili res le najnujnejša osnovna živila, kot so moka, sladkor, sol, kvas …, ter ostale potrebščine vsakdanje rabe (petrolej, najcenejše vrste tekstila, nekaj železnine in gospodinjske potrebščine). Nakupi »na puf« ali »na knjigo« so bili nekdaj v domačih podeželskih trgovinah pogosti. Česar v takšni trgovini ni bilo na izbiro, predvsem za okus in potrebe bogatejših šoštanjskih meščanov in velenjskih tržanov, so nakup opravili v večjih mestih, na primer tekstil, bolj luksuzne izdelke in podobno. Prodajno ponudbo so trgovci prilagajali potrebam in povpraševanju kupcev, njihovemu okusu, letnemu času, zalogam, pretoku dobrin po trgovskih poteh ipd. Obisk bolje založene trgovine je bil nekdaj tudi za otroke prava paša za oči in okus, kar pričajo razstavljene steklene posode za bombone, ki so jih po navadi hranili kar na pultu, kar je še en od trgovskih prodajnih prijemov. Z naborom opreme (leseno pohištvo, stalaže, predalnik za semena, zaboj za shranjevanje olja, tehtnica za merjenje na kilogram …) in predmetov je danes v muzejski razstavni trgovini tako na ogled veliko raznovrstnega blaga: od škatel za shranjevanje živil, pripomočkov za gospodinjska ročna dela do emajliranih posod, oglasnih tabel, tehtnic, zabojev, oblek, predmetov za osebno higieno in kozmetiko, začimb, vrečk, galanterije, tobačnih izdelkov, čistilnih sredstev in še bi lahko naštevali. Skratka, vidna je pestra izbira življenju potrebnih predmetov in tistih za prestiž, za posebne priložnosti.
Marsikdo se ob obisku muzejske razstavne trgovine še z nostalgijo spomni nekaterih artiklov in opreme ter tudi načina prodaje »za pultom«. Takšne trgovine, kjer je vešč prodajalec prodal tisto, kar si želel in še kaj za zraven, so na podeželju vztrajale do šestdesetih let 20. stoletja, ko so jih počasi zamenjale samopostrežne trgovine. Danes, ko že skoraj v vsakem kraju naletimo na večje specializirane trgovine in trgovska središča, je obisk takšne muzealije pravo doživetje, če si obiskovalec le vzame nekaj časa za ogled celotne trgovine in mnogoterih podrobnosti.

Accessibility
Call Now Button