Velenjski grad je eden bolje ohranjenih gradov v Sloveniji. Prvič se omenja v pisnih virih leta 1270. Danes ima obliko tipične vojaško-stanovanjske utrdbe. Skozi stoletja so grad dograjevali in pregrajevali, današnjo podobo renesančnega dvorca pa je dobil v 16. stoletju. Povsem renesančna je mogočna rondela v jugovzhodnem delu grajskega kompleksa. Slogovno in časovno jo opredeljujejo renesančna okna v prvem nadstropju, poudarjen kamnit paličasti venec, značilno oblikovane izlivnice za smolo in tipične pravokotne line ali strelnice. Okna, povsem enake oblike kot so tista na rondeli, srečamo na dvoriščni strani južnega trakta palacija. Tipični profil, ki ga kažejo renesančna okna, ima tudi portal v vhodnem stolpu. Čeprav se je arhitekturna podoba gradu z izjemo dvižnega mostu, ki so ga sredi 19. stoletja odstranili, v celoti ohranila, se od notranje opreme na žalost ni ohranilo skoraj nič.

Prvi lastniki gradu so bili gospodje Kunšperški, katerim so v  14. stoletju sledili njihovi sorodniki Ptujski nato pa je grad pogosto menjaval lastnike. V drugi polovici 15. stoletja je na gradu živela družina Lichtenberških, s poroko pa je grad v 16. stoletju prešel v roke rodbine Wagen zu Wagensberg. Obe družini sta bili vključeni v luteransko delovanje na tleh Šaleške doline. V času Wagnov je grad doživel tudi največje prezidave, ki so dale gradu današnji izgled renesančnega gradu z rondelo. Spomin na grofe Wagne predstavlja zastava na grajskem dvorišču. Prezidave je zaključila družina Sauer. Za njo so imeli grad v lasti predstavniki nižjega uradniškega plemstva, sredi 19. stoletja kratek čas družina de la Fontaine dHarnoncourt-Unverzagt, nato rodbina Adamovich de Csepin. Karel I. Adamovich de Csepin, deželni poslanec, in njegova žena Bianca sta bila znana velenjska dobrotnika in po Bianci nosi ime domačinom dobro poznana Vila Bianca, kakor se danes imenuje graščina zgrajena sredi 19. stoletja v današnjem Starem Velenju. Rodbino predstavlja grb, vzidan v južno steno palacija na grajskem dvorišču. Leta 1918 je družina grad prodala svojim sorodnikom, italijanski plemiški družini Coronini-Cromberg iz Gorice, ki so bili zadnji lastniki gradu.

Stavbna zgodovina gradu je v temeljnih obrisih znana. Prvotni grad je imel obliko nepravilnega kastela z manjšim stolpičem v severozahodnem vogalu in verjetno že kmalu nato – če ne celo istočasno – pozidanim ozkim palasom ob južnem delu zasnove. Grad so v tej obliki pozidali sredi 13. stoletja, naslednja obdobja pa označuje postopno pozidava razpoložljivih površin znotraj obzidanega prostora. Pomembnejši poseg iz tega časa pomeni pozidava močnega okroglega obrambnega stolpa na jugozahodnem vogalu zasnove, ki ga datiramo v poznogotsko dobo, ter po sredi 14. stoletja postavitev obzidja, ki so mu šele kasneje dodali obrambne stolpiče. V času zrele renesanse, ki ga okvirno opredeljuje letnica 1558 na vhodnem portalu, je grad v temeljnih potezah dobil današnjo podobo. Na vzhodni strani so h kastelu z zunanje strani prislonili nov trakt, s katerim so zaobjeli tudi severni del prvotne zasnove; pri tem so podrli del severnega kastelnega obzidja in z novim traktom ustvarili stopniščni zamik, od takrat dostop v notranjost gradu. V grajskem jedru so obokali kletna prostora v zahodnem traktu, dvorišče so opremili z arkadami, poznogotsko zunanje obzidje pa utrdili z dvema stolpičema in mogočno rondelo, ki ima v podstrešni etaži, oprti s konzolnim vencem, še vedno v neokrnjeni obliki ohranjen obrambni sistem, ki ga opredeljuje sosledje strelnic in izlivnic za smolo.