Č a s t n i   č l a n i

Dr. Tone Ferenc, znanstveni svetnik Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, arhivski svetnik, redni univerzitetni profesor, častni član Zveze zgodovinskih društev Slovenije (v letih 1974–1976 je bil predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo). Od 1979–1984 je bil predsednik Jugoslovanskega komiteja za zgodovino 2. svetovne vojne in član Mednarodnega komiteja za zgodovino 2. svetovne vojne. Dr. Ferenc je častni občan občine Veržej in častni krajan v Brestanici.

Dr. Ferenc sodi med vrhunske slovenske zgodovinarje in med tiste zgodovinarje, ki so največ ustvarili in ki imajo največjo bibliografijo. Njegova bibliografija obsega okoli tisoč enot. Obsega številne samostojne publikacije, znanstvene razprave, znanstvene objave virov in druge prispevke. Ferenc je bil član uredniških odborov znanstvenih in strokovnih časopisov ter samostojnih publikacij. V utemeljitvi ni mogoče navesti niti najpomembnejših Ferenčevih del. Ne gre pa le za velik obseg Ferenčevih del, ampak tudi za njihovo visoko kakovost. Dr. Ferenc je obravnaval teme, pomembne za celotno slovensko etnično ozemlje, veliko pa je pisal tudi o posameznih pokrajinah, o posameznih območjih in krajih. V okviru obravnave dogajanj na Slovenskem je pisal tudi o širših temah in med drugim pri proučevanju okupacijskih sistemov na Slovenskem le-te primerjal z okupacijskimi sistemi v drugih evropskih okupiranih deželah. Omeniti velja, da je med prvimi (če ne upoštevamo pisanja emigrantov) pisal o napakah in celo zločinih partizanske strani na Dolenjskem in Notranjskem 1942. leta. Med zelo pomembnimi Ferenčevimi deli pa le moramo omeniti knjigo Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji 1941–1945.

Svoj pogled na delo zgodovinarja je Ferenc na kratko označil takole: »Zgodovinar ni dušebrižnik, ni tožilec, ne odvetnik, temveč iskalec resnice, ki so ji podlaga zgodovinski viri.« Ferenc se tudi ni strinjal z oznako zgodovine kot učiteljice življenja. S tem v zvezi je prosto po Shakespearu citiral: »Zlo koti se iz zla brez nehanja.« Sicer pa je Ferenc dejal, da se posameznik iz zgodovine lahko marsičesa nauči, ne pa človeštvo v celoti.

Ferenc je bil izjemno delaven zgodovinar. Toliko, kot je on ustvaril, nastane le, če avtorju ni žal ne truda ne časa in če raziskuje temeljito in z dobro metodo. Potreben je seveda tudi talent. Dr. Ferenc je bil najboljši poznavalec arhivskih virov za zgodovino Slovencev v času 2. svetovne vojne. Vire za svoje raziskave je zbiral v slovenskih arhivih, v Beogradu, v Zagrebu, Moskvi, Varšavi, Berlinu, Potsdamu, Koblenzu, Münchnu, Londonu in Washingtonu. Ferenc je sodeloval pri pripravi vseh pomembnih zbornikov virov o dogajanjih na Slovenskem 1941–1945 oz. o okupaciji in NOB. Veliko virov pa je objavil sam. Zelo pomembna sta zbornika virov: Viri o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji 1941–1945 in Fašisti brez Krinke. Dokumenti 1941–1942.

Ferenc se je posvečal predvsem zgodovini Slovencev v času 2. svetovne vojne in med drugim temeljito preučil okupacijske sisteme na Slovenskem. Objavil je številna dela o odporu Slovencev proti okupatorju. Ferenc ni pisal le o obdobju 1941–1945. Med drugim je v svoji monografiji o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji 1941–1945 obravnaval ponemčevanje slovenskega etničnega ozemlja skozi stoletja. Pomemben je Ferenčev prispevek k muzejskim predstavitvam obdobja 1941–1945. Uredil je več občasnih muzejskih in arhivskih razstav ter sodeloval z več slovenskimi muzeji, ki obravnavajo novejšo zgodovino. Postavil je vsebinsko pomembno razstavo oz. Muzej slovenskih izgnancev v Brestanici, ki je nato postal bistveni sestavni del Muzeja političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Slovenije v Brestanici.

Dr. Ferenc se je vedno zelo rad odzval povabilom našega društva. V okviru ŠMZD je imel več predavanj in predstavitev svojih knjig. Ob Dnevu upora proti okupatorju je imel predavanje v dvorani stavbe Mestne občine Velenje. Za konec oktobra lanskega leta smo bili dogovorjeni, da bo za naše člane predstavil svoji zadnji deli (Dies irae, s podnaslovom Četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943 ter delo o italijanskih dokumentih o Primorski v letih 1941–1943). Žal sta bolezen in smrt preprečila njegov prihod v Velenje. Za naše člane je na terenu temeljito pripravil ekskurzijo po južni Prlekiji. Vsi udeleženci se s hvaležnostjo spominjajo njegovega vodstva in velikega gostoljubja, ki so ga bili deležni pri kleti pod vinogradi bratov Ferenc v Jeruzalemskih goricah, a tudi v ljutomerskem župnišču.

Smrt dr. Ferenca pomeni veliko izgubo za slovensko zgodovinopisje, saj je imel dr. Ferenc še veliko načrtov, ki pa ne bodo uresničeni.

Gospod Aleksander Videčnik se je po upokojitvi 1975 preselil v Mozirje in tedaj se je razmahnila Videčnikova dejavnost pri zbiranju in preučevanju zgodovinskega gradiva pri ohranjanju kulturne dediščine in delovanju na širšem kulturnem področju. Njegova prva samostojna publikacija je izšla 1974. leta, ko je bil Videčnik še v svojem rojstnem kraju – Celju.

Po ustanovitvi ŠMZD je bil in je v tem društvu kot član njegovega izvršnega odbora zelo dejaven. V okviru ŠMZD je imel številna predavanja in predstavitve svojih knjig. Pri naših članih je zelo cenjen predavatelj. Kot izjemen poznavalec znamenitosti Zgornje Savinjske in Zadrečke doline je vodil strokovno ekskurzijo naših članov. Njegova izbira znamenitosti, ki so si jih člani ogledali, je bila zelo dobro premišljena, njegovo vodstvo pa zelo kvalitetno in prijetno. Člani ŠMZD so se zelo zadovoljni vračali iz Zgornje Savinjske doline.

Videčnik je izjemno zagnan raziskovalec. Večina njegovih del obravnava zgodovinopisno in narodopisno področje, a pomembna so tudi dela, ki obravnavajo druge teme: denarništvo oz. zgodovino hranilništva in bančništva, gasilstva. Pisal pa je še o drugih temah in dogajanjih. V tej utemeljitvi ni mogoče navesti niti vseh njegovih samostojnih publikacij in razprav. Omenimo naj le, da je bila njegova razprava o hranilčništvu pri Slovencih objavljena v zborniku, ki obravnava hranilništvo v Evropi in je izšel v treh jezikih, in to v Parizu, Londonu in Berlinu. Doslej je izšlo 27 njegovih samostojnih publikacij in 12 razprav v strokovnih in znanstvenih časopisih in zbornikih. Na strokovnih in znanstvenih posvetih je imel 13 referatov. Bil je soavtor pri 8 samostojnih publikacijah, ter urednik monografij Nazarje in Ljubno. Videčnik v svojih delih obravnava predvsem Zgornjo Savinjsko dolino, a tudi druga območja in tudi Šaleško dolino. Doslej je Videčnik objavil preko 1650 člankov in med njimi zelo veliko strokovnih.

Poudariti je treba, da velik del Videčnikovega pisanja temelji na njegovih terenskih raziskavah in na njegovem zbiranju gradiva, kar pomeni, da ima Videčnik velike zasluge pri reševanju naše kulturne dediščine.

Z zbiranjem in preučevanjem gradiva je povezana tudi njegova razstavna dejavnost. V Celju, Mozirju, na Ljubnem in v Rečici je bilo na ogled 21 razstav, ki jih je pripravil Videčnik. Z razstavami je prikazal različne teme in tudi obdobje okupacije in odpora proti njej. Kmečko hišo v Mozirskem gaju je opremil z narodopisno zbirko.

Videčnik je bil zelo ustvarjalen pri pripravi raznih kulturnih prireditev. Deset let je bil urednik Savinjskih novic. Po njegovi zaslugi je bilo v tem glasilu objavljenih veliko narodopisnih in zgodovinskih prispevkov.

Dne 6. februarja 2002 mu je predsednik Republike Slovenije na osnovi strokovnih utemeljitev podelil visoko odlikovanje – častni znak Republike Slovenije in to za sistematično kulturno in raziskovalno delo.

ŠMZD je bilo ustanovljeno na ustanovnem sestanku, ki je bil 21. oktobra leta 1994 v prostorih gradu Velenje. Pobuda za ustanovitev tega društva je prišla s strani strokovnih delavcev Muzeja in dr. Milana Ževarta, ki smo skupaj začutili potrebo po širjenju vedenja o zgodovini Šaleške doline, o njeni preteklosti in prihodnosti. Na tem ustanovnem sestanku je bil kot prvi predsednik društva izvoljen prof. dr. Milan Ževart. Na tem mestu je ostal vse do 18. marca 2004, ko je bil na lastno željo zamenjan, je pa ostal član izvršnega odbora, kjer aktivno sodeluje. Kot predsednik društva je deloval skoraj polnih deset let. V teh letih je postavil temelje delovanja društva, začel z letnimi ciklusi predavanj in strokovnimi ekskurzijami, ki so predvsem zaradi Ževartovega vpliva bili vedno izvajani na najvišjem nivoju. Ževart je nedvomno najboljši poznavalec dogajanja v času 2. svetovne vojne na področju Štajerske. V ŠMZD smo imeli srečo, da nam je v večih različnih predavanjih, ki jih je imel za člane društva, na strokovnih ekskurzijah, pa tudi v nevezanih pogovorih odkrival posamezne tančice iz te aktualne in pomembne polpretekle zgodovine.

Dr. Milan Ževart je prenesel v delo društva visoke strokovne standarde pri delu, ki so značilni za njegovo znanstveno-strokovno, muzejsko-razstavno in pedagoško delo, ki so do danes trdno vtkani v slovensko zgodovinopisje, muzeološko prakso in pedagoško delo na najvišji ravni, kot tudi institucije, v katerih oz. za katere je delal – Muzej novejše zgodovine v Mariboru, oddelek za zgodovino na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in tudi Muzeju Velenje. V tej utemeljitvi ni mogoče na kratko našteti vseh knjig, strokovnih razprav, prispevkov na raznih znanstvenih simpozijih, ali muzejskih razstav, katerih avtor je Ževart. Za svoje dosežke na raziskovalnem, muzejskem in pedagoškem delu je prejel številna priznanja in nagrade ter odlikovanja. Omeniti je potrebno vsaj Zlato plaketo Glavnega odbora ZZB NOV Slovenije, red zaslug za narod, red dela z zlatim vencem, zlati grb mesta Maribor, častno članstvo v občini Velenje in častni znak svobode Republike Slovenije.

Gospod Zvone Čebul, zbiralec ljudskega blaga, letos praznuje 79 let. Rojen je bil v Šoštanju 1. januarja 1933 v družini uveljavljenega šoštanjskega obrtnika čevljarja. Zvone Čebul rad pripoveduje o mladosti v Šoštanju in težkem življenju v času 2. svetovne vojne. Preganjanje njegove družine in izguba očeta je močno izoblikovala njegov odnos do dogodkov polpretekle zgodovine. Visoka narodna zavest in navezanost na domači kraj sta bili močni spodbudi in mladostna ljubezen do zgodovine in zbiranja starin. Sam pravi, da je začel s filatelijo in numizmatiko, kasneje pa je področje delovanja razširil. Pritegnili so ga predvsem predmeti etnološke dediščine, panjske končnice, jaslice, arheološki artefakti, stare pečnice, stari rokopisi, fotografije in razglednice. Z leti je njegova strast prerasla v pravo službo, saj njegova zbirka nastaja skozi skoraj 60 let zbirateljske dejavnosti. Zvone Čebul je tako danes eden največjih in pomembnih zbiralcev starin na Slovenskem. Pozna ga tako laična kot tudi strokovna javnost.

Zvone Čebul je dolgoletni član ŠMZD. V preteklih letih je posameznim raziskovalcem in predvsem Muzeju Velenje dal na razpolago svoje zbirke, svoj čas in potrpežljivo sodeloval v pripravi tematskih razstav, s katerimi je predstavljen le delček njegovih izjemnih zbirk. Dele svojih zbirk je večkrat postavil na ogled tudi v domačem Šoštanju in tako pripravil skupaj več kot 20 različnih tematskih razstav. Mestu, občini Šoštanj in širšemu okolju Zvone Čebul namenja veliko pozornost, ki hkrati prehaja v odgovornost.

V zadnjih letih je bila njegova velika želja širša predstavitev njegovih zbirk, s katerimi bi, kot sam pravi, zanamci spoznavali svoje korenine, sam kraj pa bi s tem pridobil na prepoznavnosti in ugledu. Želja se mu je deloma že uresničila z odprtjem Mayerjeve vile, v kateri je razstavljena umetnostno-zgodovinska zbirka, arheološka zbirka in zbirka tiskov, grafik, plakatov in drugih artefaktov. S postavitvijo njegovih zbirk je Mayerjeva vila zasijala v novi luči in dodani vrednosti. Za delo, s katerim je pomembno vplival na prepoznavnost in ohranjanje kulturne dediščine, je Zvone Čebul leta 2011 postal častni občan občine Šoštanj.

Predanost, natančnost, temeljitost in marljivost so odlike, ki življenje in delo gospoda Antona Seherja, diplomiranega inženirja montanistike iz Velenja, preprosto, a hkrati najbolje opišejo. Pa naj bo to na njegovi poklicni poti, kjer je za svoje uspehe in predanost delu prejel državno odlikovanje red zaslug za narod s srebrnimi žarki, ali na področju zgodovinopisja, kjer je njegovo sprva ljubiteljsko zanimanje za preteklost preraslo v pomemben prispevek k slovenskemu gospodarskemu zgodovinopisju in širše. Njegovo delo je danes nepogrešljiva referenca na poti k spoznavanju bogate in raznolike zgodovine slovenskega premogovništva, kot tudi obče zgodovine Šaleške doline od konca 19. do konca 20. stoletja.

Gospod Anton Seher se je rodil 19. januarja 1918 v Borovljah. Po plebiscitu so se preselili v Rajhenburg, kjer je njegov oče našel delo v bližnjem premogovniku na Senovem. Leta 1938 je pričel s študijem montanistike v Ljubljani, ki ga je prekinila 2. svetovna vojna. Po diplomi leta 1947 se je zaposlil na senovskem premogovniku, od koder je bil po direktivi državne direkcije še istega leta premeščen v Kakanj. Naslednji postaji na njegovi poklicni poti sta bila premogovnika v Miljevini pri Foči in Mostar, dokler se ni 1964. leta vrnil v Slovenijo, kjer je delo našel v velenjskem premogovniku kot vodja plansko-analitskega sektorja in se takoj uveljavil kot pomemben in predan strokovnjak.

Čeprav je gospoda Seherja vseskozi privlačilo raziskovanje preteklosti, se je z zgodovinopisjem spoprijel relativno pozno. Le nekaj let pred upokojitvijo so mu leta 1975 na takrat še Rudniku lignita Velenje zaupali nalogo, da ob 100-letnici velenjskega premogovnika pripravi obsežnejšo publikacijo o zgodovini premogovnika, ki je bil do takrat obravnavan le v nekaj krajših zgodovinskih zapisih. Zaradi kratkega časa, ki ga je imel na razpolago, je publikacija sicer izšla, a ne v takšnem vsebinskem obsegu, kot si je to sam želel. Po upokojitvi je zato nadaljeval s sistematičnim zbiranjem podatkov o slovenskem premogovništvu, s posebnim ozirom na premogovnika v Senovem in Velenju. Leta 1986 je tako izšla njegova Zgodovina premogovnika Senovo, kmalu zatem pa so ga tudi v Velenju zaprosili za pripravo poglobljene monografije o zgodovini velenjskega premogovnika.

Gospod Seher se je dela lotil z njemu lastno vnemo in natančnostjo ter po sedmih letih marljivega dela zbral tolikšno količino gradiva, da ga ni bilo možno zajeti v eno samo knjigo. Njegovo monumentalno delo Zgodovina premogovnika Velenje je zato izšlo v dveh knjigah leta 1995 in 1998. Z njim se je gospod Seher zapisal med najpomembnejše kroniste slovenskega premogovništva, ob tem pa je prispeval tudi pomemben delež v zakladnico vedenja o preteklosti Šaleške doline, ki je bila vseskozi tesno povezana z razvojem premogovnika. Da gre za monumentalno in celovito delo je v svoji recenziji, ki je bila objavljena v Časopisu za zgodovino in narodopisje, sklenil tudi Jože Maček ter povzel, da »je v njej zajeto pravo bogastvo sicer težko dostopnih podatkov, trezna presoja dejstev in pojavov, povezanost s krajem in ljudmi ter pogosto prijeten poduk o raznih stvareh ne samo s področja premogarstva, temveč tudi imenoslovja, krajevne zgodovine in drugega.«

Ivanka Meža se je rodila 20. junija 1941 v domači hiši v Podkraju pri Velenju. Šest let stara je šla prvič v šolo. Čeprav je pouk sprva tekel v nemščini, zadnje leto nižje gimnazije pa je njena šola domovala v leseni baraki, je Ivanka v šolo vedno rada hodila. Vedoželjnost je ni nikoli zapustila. Do danes ne.

Po koncu nižje gimnazije si je Ivanka želela postati medicinska sestra. Pa to ni bilo mogoče. Kasneje je končala srednjo ekonomsko šolo. Delo je med drugim našla v velenjski elektrarni, pa pri odvetniku Pleterskem v Šoštanju in nazadnje v Rudniku lignita Velenje. Ta služba ji je bila blizu predvsem zaradi obilice terenskega dela. Dobro je spoznala številne kraje po vsej takratni domovini Jugoslaviji.

Najbolj pa jo je zaznamovalo trinajst let dela v velenjski borčevski organizaciji. Povsem prevzelo jo je zbiranje zgodovinskega gradiva, izjav udeležencev narodnoosvobodilnega boja in njihovih svojcev, prič dogodkov iz obdobja 2. svetovne vojne v Šaleški dolini. Predano se je posvečala skrbi za otroke padlih borcev in drugih žrtev vojne, pomoči vojnim invalidom, sodelovala je pri organizaciji proslav in postavljanju spominskih obeležij. Kot pripadnica Teritorialne obrambe je bila več let inštruktorica za dijake.

Iz šolskih dni je v izjemno lepem spominu ohranila učiteljico Božo Kmecl. Zaradi materinskega odnosa do učencev, zaradi pevskega zbora, ki ga je ta ves čas prizadevno vodila, in predvsem zaradi domoljubja, ki ga je Kmeclova znala tako učinkovito privzgajati svojim učencem. Ivanka Meža namreč že od najzgodnejših let neizmerno ceni vse, kar je povezano z njenim domačim Velenjem, s Šaleško dolino, s Slovenijo in slovenstvom. Pričevalce preteklega in sedanjega življenja v dolini rada odkriva, ohranja in deli z drugimi.

Zato sta ji tako zelo blizu tudi poslanstvo in dejavnost ŠMZD, katerega članica je od prvega dne. Njene zasluge za izpolnjevanje društvenih nalog in za uspešno delovanje društva so velike. Vrsto let je skrbno opravljala delo tajnice društva. Rada pa je sodelovala tudi z Muzejem Velenje; predvsem pri prireditvah, namenjenih otrokom, in tako, da je za različne razstave posodila ali podarila predmete in drugo gradivo. Še vedno je redna udeleženka društvenih, muzejskih in drugih domoznanskih prireditev.

Dr. Jože Hudales se je rodil v Velenju, kjer je tudi obiskoval OŠ in gimnazijo. Leta 1979 je diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, smer zgodovina in sociologija. Še istega leta je na isti fakulteti končal tudi I. stopnjo etnologije in se zaposlil kot kustos v Kulturnem centru Ivana Napotnika Velenje, enota Muzej. Na začetku svoje strokovne poti se je sprva posvečal bolj zgodovinopisju, kasneje pa vse bolj etnologiji, etnološki muzeologiji in historični antropologiji, zato je nadaljeval s študijem etnologije in leta 1995 magistriral z nalogo Trška in vaška družina v 19. stoletju: Župnija Velenje po matičnih knjigah in zapisnikih duš. Z disertacijo Institucionalni in konceptualni razvoj etnologije v slovenskih muzejih je doktoriral leta 2004. Leta 2001 se je zaposlil na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je predaval etnološko muzeologijo in se s habilitacijskim nazivom izredni profesor leta 2022 tudi upokojil.

V Muzeju Velenje je dr. Jože Hudales že kmalu po prihodu prevzel dolžnost vodje enote, ki jo je nato uspešno opravljal vse do konca leta 2001. V tem času je kot avtor ali soavtor zasnoval več deset muzejskih razstav in inštalacij. Med temi sta v širši strokovni in laični javnosti še posebej izstopala dva večja muzejska projekta, ki sta konceptualno nastajala znotraj strokovnega jedra Muzeja Velenje, katerega pomemben del je bil tudi dr. Jože Hudales. Muzejska projekta Kavčnikova domačija (1993) in Muzej premogovništva Slovenije (1999) sta bila nominirana za nagrado Evropski muzej leta, slednji pa je osvojil tudi prvo nagrado Fordove fundacije za varovanje kulturne in naravne dediščine za območje Srednje Evrope. Za muzejsko prezentacijo Muzeja premogovništva Slovenije je prejel tudi najvišje stanovsko odličje Valvasorjevo priznanje. Dr. Jože Hudales je v tem času vseskozi kot avtor, soavtor, urednik ali sourednik tudi redno objavljal in sodeloval pri izdaji številnih znanstvenih zbornikov ter znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, od katerih se jih okoli sto nanaša izključno na področje Šaleške doline.

Kot eden izmed ožjih članov sicer neformalnega iniciativnega odbora in vodja enote Muzej v KCIN sodi dr. Jože Hudales v krog najzaslužnejših posameznikov za ustanovitev Šaleškega muzejskega in zgodovinskega društva. Najdejavnejši je bil v prvem obdobju delovanja društva, ko je kot podpredsednik ŠMZD pripravil in izvedel številna predavanja in strokovna vodstva ter sodeloval pri organizaciji različnih strokovnih posvetov, okroglih miz in drugih aktivnostih društva.

Dr. Tone Ravnikar, rojen v Ljubljani, je večino svojega otroštva preživel na Koroškem. Po končani OŠ, ki jo je obiskoval v Slovenj Gradcu, je šolanje nadaljeval na Gimnaziji Ravne na Koroškem. Leta 1982 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končal študij zgodovine in sociologije. Leta 1985 se je zaposlil kot kustos v Kulturnem centru Ivana Napotnika Velenje, enota Muzej (od leta 2004 samostojni zavod Muzej Velenje), kjer je ostal do leta 2007. Podiplomski študij je nadaljeval na Pedagoški (zdaj Filozofski) fakulteti Univerze v Mariboru, kjer je leta 2005 uspešno ubranil doktorsko disertacijo z naslovom Savinjska in Šaleška dolina v visokem srednjem veku. Leta 2007 se je zaposlil na Filozofski fakulteti v Mariboru, kjer je docent in predavatelj srednjeveške zgodovine. Je avtor številnih strokovnih in znanstvenih razprav in več znanstvenih in strokovnih monografij.

V Muzeju Velenje, kjer je bil več kot dvajset let zaposlen kot kustos, se je tudi v širšem prostoru hitro uveljavil tako na muzeološkem kot raziskovalnem področju. Največ svojega časa je v tem obdobju posvetil raziskovanju predvsem srednjeveške zgodovine Šaleške doline in bližnje okolice, o čemer je pripravil tudi več znanstvenih monografij in člankov ter odmevnih razstav, med katerimi izstopa stalna muzejska postavitev Med romaniko in barokom. Je tudi avtor ali soavtor številnih razstav, priložnostnih publikacij in strokovnih člankov, v katerih je obdelal tudi posamezne teme ali osebnosti iz drugih časovnih obdobij, s čimer je pomembno prispeval k raziskovanju in interpretaciji celostne slike zgodovinskega razvoja Šaleške doline. Vseskozi si je intenzivno prizadeval za ohranitev in raziskavo ogroženih potencialnih arheoloških najdišč na ugrezninskem območju doline, neprecenljiv je tudi njegov prispevek za raziskovanje, ohranjanje in strokovno ustrezno prezentacijo šaleških gradov, še posebej Gradu Velenje, Turn, Kacenštajn in Šalek. O vsem tem najbolj nazorneje priča njegova bogata osebna bibliografija, ki je ni mogoče povzeti v zgolj nekaj poudarkih. Dr. Tone Ravnikar je bil v zadnjih letih delovanja v Muzeju Velenje s svojo visoko delovno etiko in strokovno integriteto tudi pomemben vzgled ter trdna opora mlajši generaciji kustosov, ki so v tem obdobju prihajali v muzej.

V Šaleškem muzejskem in zgodovinskem društvu je dr. Tone Ravnikar aktiven od samega začetka. Sodi namreč v tisti najožji krog neformalnega iniciativnega odbora najprizadevnejših posameznikov za ustanovitev takšnega društva tudi v Šaleški dolini. Vse od ustanovitve je nato v delovanje društva vložil veliko energije, prostega časa in strokovnega znanja ter v treh desetletjih nanizal številna strokovna predavanja in vodstva, organiziral in pripravljal podlage za društvene ekskurzije, posvete, okrogle mize in podobno. Med leti 2004 in 2011 je ŠMZD kot predsednik tudi zelo uspešno vodil.