PARK DRŽAVNOSTI

Stoletje slovenske državnosti

1918

»Narod, raduj se,
Slovan gre na dan!«

(dr. Karel Verstovšek v govoru na deklaracijskem taboru v Družmirju, 30. maja 1918)

1918 - Karel Vestovsek

Dr. Karel Verstovšek (1871 – 1923), slovenski politik in filolog, Velenjčan in eden najbolj prepoznavnih slovenskih politikov prevratnega obdobja. Kot poverjenik za uk in bogočastje je bil član prve slovenske Narodne vlade v Državi SHS. Kot predsednik Narodnega sveta za Štajersko je z trdno podporo in povišanjem Rudolfa Maistra v generala močno zaznamoval tok dogodkov v bojih za slovensko severno mejo.

V razburkanem in krvavem 20. stoletju, ki je v dveh velikih vojnah popolnoma izbrisalo nekdanji stari svet in na novo postavilo temelje sodobnega sveta v katerem živimo, je slovenski narod naredil še zadnje tri velike korake na skoraj poldrugo tisočletje dolgi in preizkušenj polni poti preobrazbe od etnične skupnosti do nacije. Pot, ki se je začela s prihodom slovanskih prednikov Slovencev v 6. st. na stičišče alpskega, panonskega in primorskega sveta, kjer so si na pogorišču antičnega sveta izborili svoj prostor in poskušali skozi še vedno nekoliko mistični slovanski plemenski kneževini Karantanijo in Karniolo vzpostaviti svojo prvo državno tvorbo. Kljub hitri izgubi samostojnosti na izpostavljenem stičišču germanskega, romanskega in slovanskega sveta, nas Brižinskimi spomeniki že v 10. st. utemeljijo kot narod. Pet stoletij kasneje nas oče slovenske književnosti Primož Trubar s svojimi znamenitim nagovorom »Lubi Slouenci« pozove k oblikovanju zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega in jezikovnega prostora. Potrebna so bila še tri stoletja, da se je Trubarjev poziv sredi nemirnega 19. stoletja dokončno izrazil v vseslovenskem narodnopolitičnem programu Zedinjena Slovenija in dvigom slovenske narodne zastave v pomladi narodov.

 

Kljub temu, da se je v naslednjih desetletjih slovenska narodna zavest in z njo odločenost, da se (do)končno reši slovensko narodno vprašanje, le še utrjevala in krepila, pa je začetek reševanja le tega prineslo šele 20. stoletje in velika vojna, ki jo je prineslo s seboj. Vojna, v kateri je slovenski človek znova in še enkrat več trpel in krvavel za tujega monarha, je dokončno razgalila propadajoče temelje donavske monarhije, Slovencem pa ponudila dve poti prihodnjega razvoja. Majniška deklaracija in z njo povezano deklaracijsko gibanje in Krfska deklaracija sta bili prvi stvarni in jasno izraženi nameri, da bo slovenski narod o svoji prihodnosti odločal sam. Čas in zunanje okoliščine so naposled odločile v prid slednje. V izdihljajih 1. svetovne vojne so tako Slovenci na osnovi samoodločbe skupaj z ostalimi južnoslovanskimi narodi živečimi znotraj izginjajočega avstro-ogrskega imperija 29. oktobra 1918 razglasili lastno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS). Krhka in ranljiva državna tvorba, ki je ni priznaval nihče in katere meje so bile nejasne je obstala zgolj 33 dni. Njen obseg se je v povojni zmedi risanja novih meja zaradi nerazumevanje položaja in pomanjkanje posluha za »poražence velike vojne« s strani sil zmagovalk najhitreje krčil prav na področjih, kjer so živeli Slovenci. Londonski sporazum na zahodu in nemški pritisk na severu, ki ga je zaustavila šele odločna vojaška akcija generala Rudolfa Maistra in njegovih prostovoljcev, borcev za severno mejo, sta novoustanovljeno Državo SHS potiskali v vse težji položaj in silili k hitremu ukrepanju. Že 1. decembra 1918 se je Država SHS združila s Kraljevino Srbijo, ki se ji je le nekaj dni predtem pridružila tudi nekdanja kraljevina Črna Gora, v novo državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Dejstvo, da sta bili obe kraljevini na strani zmagovalk vojne, je mednarodnopravni položaj nove države in z njo Slovencev bistveno popravilo, a so že v naslednjih nekaj letih sledila razočaranja. Rapalska mirovna pogodba in Koroški plebiscit leta 1920 ter vidovdanska ustava Kraljevine SHS iz leta 1921, so Slovencem prinesli bolečo izgubo približno ene tretjine slovenskega etničnega ozemlja, ki jo je nekoliko ublažil le povratek in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom leta 1919. A čas tudi Slovencem, ki so ostali znotraj meja novonastale Kraljevine SHS ni prinesel dokončne rešitve narodnega vprašanja. Prva ustava je jasno izrazila že od samih začetkov prisotne centralistične in unitaristične težnje srbskih dinastov k postopnemu stapljanju južnoslovanskih narodov v en narod. Šestojanuarska diktatura kralja Aleksandra I. Karađorđevića, preimenovanje države v Kraljevino Jugoslavijo in nova ustava so Slovence tudi formalno postavili na raven zgolj enega od treh plemen, ki tvorijo en, jugoslovanski narod.

Ena od znamk iz serije »verigarji« z motivom sužnja, ki trga verige, slovenskega slikarja Ivana Vavpotiča, simbolizira slovensko narodno osvoboditev izpod »tisočletnega jarma« tujih gospodarjev. Znamke »verigarji« so bile prve slovenske oziroma jugoslovanske znamke, so bile natisnjene v skupni nakladi kar okoli 180 milijonov a niso bile nikoli v prometu v nazivni izdajateljici Državi SHS saj so prišle v promet šele v začetku leta 1919, torej Kraljevini SHS. V uporabi so ostale do leta 1921.
Ena od znamk iz serije »verigarji« z motivom sužnja, ki trga verige, slovenskega slikarja Ivana Vavpotiča, simbolizira slovensko narodno osvoboditev izpod »tisočletnega jarma« tujih gospodarjev. Znamke »verigarji« so bile prve slovenske oziroma jugoslovanske znamke, so bile natisnjene v skupni nakladi kar okoli 180 milijonov a niso bile nikoli v prometu v nazivni izdajateljici Državi SHS saj so prišle v promet šele v začetku leta 1919, torej Kraljevini SHS. V uporabi so ostale do leta 1921.

1945

»Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!«

(Karel Destovnik-Kajuh, Slovenska pesem)

1945 - Karel Destovnik-Kajuh

Karel Destovnik – Kajuh (1922 – 1944), največji partizanski pesnik, Šoštanjčan, simbol neuklonljivega upornega duha slovenskega naroda v letih največjih preizkušenj.

(Foto: neznani avtor, Zbirka tekoče gradivo (1019), hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije).

Diktatura kralja Aleksandra I. je bil zgolj poskus iz obupa, da bi razrešil politično krizo v državi, katere glavni vzrok je bila prav neenakopravnost narodov, ki so v njej živeli. Razpust parlamenta, preimenovanje države in nova upravna razdelitev države na banovine, ki niso sledile nacionalnim in zgodovinskim mejam, so le za kratek čas in navidezno potlačili nacionalna vprašanja, med katerimi sta bili še posebej pereči hrvaško in slovensko. Kraljeva nenadna smrt v atentatu, ki sta ga pripravili makedonska in hrvaška ustaška emigracija delujoča v Italiji, je krizo v državi, s tem pa tudi nacionalne napetosti, le še poglobila. Vse bolj pa je državo začel tudi od zunaj ogrožati pohod fašizma in nacizma po Evropi. Da bi jo notranje utrdili, so Srbi privolili v sporazum s Hrvati in leta 1939 ustanovili banovino Hrvaško z veliko zakonodajno avtonomijo, medtem, ko so Slovenci še naprej živeli zgolj kot »pleme« v Dravski banovini, ki je bila popolnoma podrejena unitaristični vladi v Beogradu.

Nevzdržno politično stanje v državi je naposled, tako kot pred četrt stoletja, še enkrat več prekinila vojna. 2. svetovna vojna, ki je do takrat že zajela večji del Evrope, je 6. aprila 1941 v svoj vrtinec potegnila tudi Kraljevino Jugoslavijo in z njo Slovence. Notranje popolnoma nestabilna in neenotna država , je v tako imenovani aprilski vojni klonila že po enajstih dneh. Kratki vojni je sledila okupacija in razkosanje države, ki je bila najbolj temeljita in brutalna prav v Dravski banovini oziroma na slovenskem etničnem prostoru. Okupacijo je večina Slovencev doživljala kot vrnitev še donedavnih »večstoletnih gospodarjev in tlačiteljev«, zato je pri večini ljudi vzbujala odpor in med mnogimi tudi željo po aktivnemu uporu okupatorjem. Mlačnost in neodločnost dotedanjih političnih voditeljev je izkoristila takrat še majhna in politično nepomembna Komunistična partija Slovenije (KPS), ki je bila zaradi svoje revolucionarne narave prepovedana in je vse od leta 1921 delovala v ilegali. Z nekaj podobno mislečimi skupinami in posamezniki je že v noči na 27. april 1941 ustanovila Osvobodilno fronto slovenskega naroda ali krajše OF ter vse Slovence, ne glede na starost, spol, politično pripadnost in svetovni nazor, pozvala k enotnemu in oboroženemu uporu proti okupatorjem. Že poleti istega leta so nastale prve slovenske partizanske čete, ki so vse do konca vojne predstavljale jedro aktivnega oboroženega odpora, mnogo Slovencev in Slovenk pa se je že od samega začetka vojne vključilo v različne pasivne oblike upora. KP Slovenije, ki je imela veliko izkušenj z ilegalnim delovanjem že pred vojno, je med Slovenci v naslednjih vojnih mesecih in letih hitro pridobivala ugled in pristaše ter postopoma prevzela popoln primat v OF in narodnoosvobodilnem boju slovenskega naroda (NOB). To je dokončno potrdila Dolomitska izjava, ki je, vsaj posredno, nakazala tudi bodoči slovenski politični in državni razvoj. Takšen tok dogodkov je med obema političnima bregovoma le še poglabljal prepad, ki je kmalu postal nepremostljiv in na koncu prerasel v tragično državljansko vojno v, za slovenski narod skrajno ogrožujočem, času tuje okupacije. Zaradi svoje brezkompromisnosti, odločnosti in poguma, je pomen in simbol Osvobodilne fronte med Slovenci neprestano rasel in se krepil, tako da je OF kmalu prevzela značaj edine legitimne politične in vojaške sile slovenskega naroda, kar so jim naposled posredno, kot delu vsejugoslovanskega odporniškega gibanja, priznali tudi zahodni zavezniki na teheranski konferenci decembra 1943. Čeprav je bila slovenska OF vsa leta vojne po svojem značaju v marsičem samosvoja in zato delno tudi drugačna od osvobodilnih gibanj drugih jugoslovanskih narodov, je ostala vseskozi tesno povezana z osrednjim vodstvom osvobodilnega gibanja, a pri tem ohranjala svoj edinstven nacionalni in državotvoren značaj. Dokončen prelom z unitaristično vizijo jugoslovanstva iz predvojne monarhije je pomenil zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oziroma tako imenovani Kočevski zbor v začetku oktobra 1943. Na zboru izvoljena delegacija je skupaj s hrvaškimi delegati na II. zasedanju AVNOJ (slov. Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije) kot najvišjem političnem telesu jugoslovanskega odporniškega gibanja, dosegla sklep o federativni ureditvi Jugoslavije na podlagi pravice o samoodločbi in prostovoljnem vstopu nekdanjih jugoslovanskih narodov v skupno povojno državo. Na podlagi sprejetih sklepov na II. zasedanju AVNOJ konec novembra 1943, se je slovenski odbor izvoljen v Kočevju znova sestal februarja 1944 v Črnomlju in se preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS), ki je do konca vojne deloval kot prvi slovenski parlament, njegovo predsedstvo pa je predstavljalo zametek vlade. Formalno je bila slovenska vlada, Narodna vlada Slovenije, imenovana tudi Ajdovska vlada, imenovana v zadnjih dneh vojne 5. maja 1945 v Ajdovščini, s čimer je bila vsaj posredno razglašena tudi prva slovenska nacionalna država.

Šoštanj, 9. maj 1945. Dan zmage! Rdeča peterokraka ni pomenila zgolj svobode. Med ljudi je prinašala tudi up v lepšo in pravičnejšo prihodnost.

(Foto: Ivo Lipar, Zbirka tekoče gradivo (L4/39), 
hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije)

1991

»Mi smo pač takrat doživeli zgodovinski trenutek, da smo se lahko odločali o samostojni Sloveniji. Večina Slovencev je takrat bila pripravljena dati svoje življenje za samostojnost.«

(Jože Prislan – Ervin, poveljnik 89. Območnega štaba Teritorialne obrambe Velenje)

1991 - Joze Prislan

Jože Prislan – Ervin (1952 – 2002), poveljnik 89. ObmŠTO Velenje ter eden od stebrov in simbolov osamosvojitvenih procesov in vojne za Slovenijo v Šaleški dolini.

9. maja 1945 je v bližnji Topolšici pri Šoštanju nemški generalpolkovnik Alexander Löhr, poveljnik nemške armade E, položil orožje pred »vojsko banditov«, kot so Nemci ponižujoče imenovali partizane in podpisal brezpogojno kapitulacijo svojih enot. Z vdajo še zadnjega okupatorja slovenskega ozemlja, je za Slovence in druge jugoslovanske narode končno prišla težko pričakovana svoboda. Narod, ki so mu okupatorji namenili uničenje in izbris iz političnega in etničnega zemljevida, se je tistega maja 1945 ponosno in samozavestno postavil v vrsto narodov, antifašističnih zaveznikov, ki so s skupnimi močmi v brezkompromisnem boju z mnogimi žrtvami premagali do tistega časa največjo grožnjo človeštvu. Tako kot je 2. svetovna vojna popolnoma predrugačila svet in mu postavila nove temelje, je svoboda tudi Slovencem prinesla povsem nove politične in družbene temelje življenja v novi državi.

Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) je po vojni izpeljala kontinuiteto ljudske oblasti na med vojno postavljenih avnojskih temeljih in zaradi mednarodnega ugleda, ki si ga je pridobila v času vojne in široke podpore domačih ljudskih množic brez večjih težav prevzela popolno politično in ideološko oblast v novi državi. Nova, druga, avnojska ali še najpogosteje uporabljan pogovorni izraz Titova Jugoslavija je v času svojega obstoja med leti 1945 in 1991 trikrat spremenila svoje uradno ime. Čeprav je bil v vseh treh oblikah imena poudarjen prav federativni ustroj države, je bila politična in družbena stvarnost povojne Jugoslavije daleč od te deklarativne opredeljenosti. Kljub vsemu je to čas, ko smo Slovenci dobili svoj (nacionalni) parlament, (državne) simbole in ustavo. Pomemben napredek v smeri federalizacije države sta pomenili ustanavljanje republiških Teritorialnih obramb (TO) konec šestdesetih let in leta 1974 sprejeta Ustava SFRJ, ki je tudi formalno zagotavljala vsakemu konstitutivnemu narodu pravico do samoodločbe vključno z odcepitvijo. Kljub vsemu je Jugoslavija ves čas svojega obstoja ostala okostenela, skrajno birokratska, enopartijska država, ki se je le počasi in težko spreminjala in je zato vse bolj in vse hitreje izgubljala stik z razvojem vse hitreje spreminjajočega se razvitega sveta. Ko je maja leta 1980 umrl Josip Broz – Tito, največja moralna avtoriteta in najmočnejši steber države, je začela heterogena skupnost jugoslovanskih narodov pod težo hude gospodarske krize in perečih ekonomskih, političnih, družbenih in nenazadnje nacionalnih vprašanj, ki jih je kriza razgalila, vse hitreje razpadati. Oblikovala sta se dva tabora. Socialistična republika Slovenija, ki se ji je kmalu pridružila tudi Hrvaška, je kot najbolj razvita in prozahodno usmerjena republika vzore za nadaljnji razvoj iskala predvsem na razvitem zahodu. Tržna ekonomija, politična demokracija, temeljne človekove pravice in svoboda misli so bile temeljne točke prozahodnega tabora. Na drugi strani se je Srbija s Črno Goro in zveznimi organi, ki sta si jih obe republiki popolnoma podredili, rešitev za izhod iz krize videla v še močnejši strnitvi vrst okoli ene partije, večjemu nadzoru in vmešavanju države v gospodarstvo in krepitvi zveznih organov. Slovenija se je zavzemala za čimbolj ohlapno konfederacijo, Srbija za čimbolj enovito, močno centralizirano in ideološko monolitno družbo in državo.

Kljub temu, da v slovensko srbskem konfliktu znotraj Jugoslavije ni šlo za nacionalna nesoglasja, ampak predvsem za boj med dvema razvojnima modeloma Jugoslavije, se je prepad med obema stranema le še poglabljal in vse bolj je postajalo jasno, da dogovor med obema stranema ne bo več mogoč. Marca 1987 izide v Sloveniji 57. številka Nove revije, ki predstavlja nekakšen neuradni začetek slovenskih osamosvojitvenih procesov. Leta 1988 in 1989 so v Slovenije nastale prve opozicijske stranke, ki so svoj politični program strnile v Majniško deklaracijo, reformirati pa se je začela tudi vladajoča Zveza komunistov Slovenije (ZKS). Ko je 1. decembra 1989 s poskusom organiziranja srbskega »mitinga resnice«, ki ga je v akciji »Sever« v sodelovanju s slovensko Teritorialno obrambo in soglasjem slovenskega političnega vodstva uspešno preprečila slovenska milica (policija), je klavrno propadel še zadnji poskus discipliniranja uporne republike. Aprila leta 1990 so bile v Sloveniji na podlagi ustavnih amandmajev Skupščine SR Slovenije k Ustavi iz leta 1974 izpeljane prve povojne večstrankarske volitve na katerih je zmagala združena opozicija DEMOS. Nova demokratično izvoljena vlada je po volitvah začela izpolnjevati v predvolilnem programu obljubljeno osamosvajanje Slovenije. Naposled so vse stranke v novoizvoljenem parlamentu soglasno sklenile naj o prihodnosti Slovenije odločijo njeni državljani sami na plebiscitu 23. decembra 1990. Na osnovi rezultatov, ki niso dopuščali nobenega dvoma več, je slovenski parlament 25. junija 1991 sprejel Temeljno ustavno listino in Deklaracijo o neodvisnosti, na podlagi katerih je naslednji dan predsednik republike svečano razglasil samostojno in neodvisno Slovenijo. 27. junija, na Primorskem pa že dan prej, je zvezna armada zapustila vojašnice in naposled uresničila večletne grožnje, da bo, če bo to potrebno, tudi s silo preprečila slovensko osamosvojitev. Začela se je vojna za samostojno Slovenijo. Po desetih dneh srditih spopadov, v katerih je slovenski narod še enkrat več dokazal svojo odločenost in pogum, tokrat pa tudi popolno enotnost, je naposled prišlo med obema stranema do pogajanj in podpisa t. i. brionske deklaracije. Popolno suverenost je Republika Slovenije dosegla 25. oktobra 1991, ko je državo skozi luko Koper zapustil še zadnji pripadnik zvezne armade. Na osnovi množičnih mednarodnih priznanj, ki so sledila razvoju dogodkov, je bila R Slovenija maja 1992 sprejeta kot 176. članica v Organizacijo združenih narodov (OZN). S tem je slovenski narod v burnem in krvavem 20. stoletju naredil še zadnji korak na svoji skoraj stoletje dolgi poti od skoraj anonimne evropske narodne skupnosti do polnopravnega in enakopravnega državotvornega naroda svetovne mednarodne skupnosti.

Razvitje slovenske narodne zastave 12. junija 1991 (nov grb in državno zastavo smo namreč dobili šele 25. junija) na vrhu Triglava, simbolu slovenstva, je simbolično napovedalo velike spremembe pred katerimi je bil slovenski narod.

(Foto: Joco Žnidaršič, Fond Joca Žnidaršiča,
hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije) 

Vodeni ogled

Vodeni ogled za skupine traja približno eno uro.

Odpiralni časi in ceniki

Muzej Velenje na Velenjskem gradu

Odpiralni čas

Poletni odpiralni čas (od 1. aprila do 31. oktobra):

torek – nedelja: 10.00 – 18.00

zaprto: ponedeljek, razen v juliju in avgustu, ko je muzej tudi ob ponedeljkih odprt: 10.00 – 18.00

Zimski odpiralni čas (od 1. novembra do 31. marca):

torek – nedelja: 10.00 – 17.00

zaprto: ponedeljek

Zaprto: 1. januar, Velika noč, 1. november, 25. december

Skrajšan delovni čas: 24. december in 31. december: 10.00 – 15.00

 

Vstopnina

posamezniki
skupina – voden ogled do 6 oseb (cena po osebi)
skupina – voden ogled nad 6 oseb (cena po osebi)
odrasli
4,00 €
6,00 €
5,00 €
otroci, mladina, študentje, upokojenci
3,00 €
5,00 €
4,00 €
vsaka dodatna enota Muzeja Velenje – odrasli
2,00 €
4,00 €
3,00 €
vsaka dodatna enota Muzeja Velenje – otroci, mladina, študenti, upokojenci
1,00 €
3,00 €
2,00 €
občasne razstave ali ogled samo ene stalne razstave po izbiri – odrasli
2,00 €
/
/
občasne razstave ali ogled samo ene stalne razstave po izbiri – otroci, mladina, študenti, upokojenci
1,00 €
/
/
letna vstopnica + darilce – odrasli
30,00 €
/
/
letna vstopnica + darilce – otroci (vključeni tudi obiski Mladih muzealcev)
20,00 €
/
/
družinska vstopnica (do 2 odrasla)
10,00 €
/
/

Čakalna ura vodnika (do 30 minut brezplačno) – 5,00 €.

Popust:
Ponujamo vam cenovno ugodno skupno vstopnico z Muzejem Premogovništva Slovenije. 

Brezplačen vstop – predšolski otroci v spremstvu odraslih, spremljevalci skupin, vse skupine invalidov (razen delovnih invalidov) in njihovi spremljevalci, imetniki veljavnih muzejskih in nekaterih drugih izkaznic (ICOM, SMD, SED, PRESS) in brezposelni s potrdilom Zavoda za zaposlovanje.

Muzej usnjarstva na Slovenskem

Odpiralni čas

Odpiralni čas 

torek – nedelja: 9.00 – 17.00

zaprto: ponedeljek

Zaprto: 1. januar, Velika noč, 1. november, 25. december

Skrajšan delovni čas: 24. december in 31. december: 10.00 – 15.00

Vstopnina

posamezniki
skupina – voden ogled do 6 oseb (cena po osebi)
skupina – voden ogled nad 6 oseb (cena po osebi)
odrasli
4,00 €
6,00 €
5,00 €
otroci, mladina, študentje, upokojenci
3,00 €
5,00 €
4,00 €
vsaka dodatna enota Muzeja Velenje – odrasli
2,00 €
4,00 €
3,00 €
vsaka dodatna enota Muzeja Velenje – otroci, mladina. študenti, upokojenci
1,00 €
3,00 €
2,00 €
letna vstopnica + darilce – odrasli
30,00 €
/
/
letna vstopnica + darilce – otroci (vključeni tudi obiski Mladih muzealcev)
20,00 €
/
/
družinska vstopnica (do 2 odrasla)
10,00 €
/
/

Čakalna ura vodnika (do 30 minut brezplačno) – 5,00 €.

Popust:
Ponujamo vam cenovno ugodno skupno vstopnico z Muzejem Premogovništva Slovenije. 

Brezplačen vstop – predšolski otroci v spremstvu odraslih, spremljevalci skupin, vse skupine invalidov (razen delovnih invalidov) in njihovi spremljevalci, imetniki veljavnih muzejskih in nekaterih drugih izkaznic (ICOM, SMD, SED, PRESS) in brezposelni s potrdilom Zavoda za zaposlovanje.

Kavčnikova domačija

Odpiralni čas

od 1. julija do 31. avgusta, vsako nedeljo med 10. in 17. uro.
Za najavljene skupine odprto tudi po dogovoru.

Vstopnina

skupina – voden ogled do 6 oseb (cena po osebi)
skupina – voden ogled nad 6 oseb (cena po osebi)
odrasli
6,00 €
5,00 €
otroci, mladina, študenti, upokojenci
5,00 €
4,00 €

Čakalna ura vodnika (do 30 minut brezplačno) – 5,00 €.

Popust:
Ponujamo vam tudi cenovno ugodno skupno vstopnico z vsemi ostalimi enotami Muzeja Velenje in z Muzejem Premogovništva Slovenije.

Brezplačen vstop – predšolski otroci v spremstvu odraslih, spremljevalci skupin, vse skupine invalidov (razen delovnih invalidov) in njihovi spremljevalci, imetniki veljavnih muzejskih in nekaterih drugih izkaznic (ICOM, SMD, SED, PRESS) in brezposelni s potrdilom Zavoda za zaposlovanje.

Grilova domačija

Odpiralni čas

Od 1. julija do 31. avgusta, ob sobotah  med 10. in 17. uro. 

Za najavljene skupine odprto tudi po dogovoru.

Vstopnina

skupina – voden ogled do 6 oseb (cena po osebi)
skupina – voden ogled nad 6 oseb (cena po osebi)
odrasli
6,00 €
5,00 €
otroci, mladina, študenti, upokojenci
5,00 €
4,00 €

Čakalna ura vodnika (do 30 minut brezplačno) – 5,00 €.

Popust:
Ponujamo vam tudi cenovno ugodno skupno vstopnico z vsemi ostalimi enotami Muzeja Velenje in z Muzejem Premogovništva Slovenije.

Brezplačen vstop – predšolski otroci v spremstvu odraslih, spremljevalci skupin, vse skupine invalidov (razen delovnih invalidov) in njihovi spremljevalci, imetniki veljavnih muzejskih in nekaterih drugih izkaznic (ICOM, SMD, SED, PRESS) in brezposelni s potrdilom Zavoda za zaposlovanje.

Hiša mineralov

Odpiralni čas

Poletni odpiralni čas (od 1. aprila do 31. oktobra):

torek – nedelja: 10.00 – 18.00

Zimski odpiralni čas (od 1. novembra do 31. marca):

torek – nedelja: 10.00 – 17.00

zaprto: ponedeljek

Zaprto: 1. januar, Velika noč, 1. november, 25. december

Skrajšan delovni čas: 24. december in 31. december: 10.00 – 15.00

Vstopnina

skupina – voden ogled do 6 oseb (cena po osebi)
skupina – voden ogled nad 6 oseb (cena po osebi)
odrasli
6,00 €
5,00 €
otroci, mladina, študenti, upokojenci
5,00 €
4,00 €

Čakalna ura vodnika (do 30 minut brezplačno) – 5,00 €.

Popust:
Ponujamo vam tudi cenovno ugodno skupno vstopnico z vsemi ostalimi enotami Muzeja Velenje in z Muzejem Premogovništva Slovenije.

Brezplačen vstop – predšolski otroci v spremstvu odraslih, spremljevalci skupin, vse skupine invalidov (razen delovnih invalidov) in njihovi spremljevalci, imetniki veljavnih muzejskih in nekaterih drugih izkaznic (ICOM, SMD, SED, PRESS) in brezposelni s potrdilom Zavoda za zaposlovanje.

Galerija F-Bunker

Odpiralni čas

Ponedeljek od 19.00 do 21.00
Torek 19.00-21.00
Sreda 9.00-11.00
Četrtek 19.00-21.00
Petek 19.00-21.00
Sobota 9:00-11:00
Galerija je ob nedeljah in praznikih zaprta.
Galerija je odprta za obiskovalce tudi po dogovoru.

Spominski center 1991 in Park državnosti

Odpiralni čas

Odprto za najavljene oglede.  Za ogled pokličite 03 898 26 30 ali pišite na E: info@muzej-velenje.si

Vstopnina

skupina – voden ogled do 6 oseb (cena po osebi)
skupina – voden ogled nad 6 oseb (cena po osebi)
odrasli
6,00 €
5,00 €
otroci, mladina, študenti, upokojenci
5,00 €
4,00 €

Čakalna ura vodnika (do 30 minut brezplačno) – 5,00 €.

Popust:

Ponujamo vam tudi cenovno ugodno skupno vstopnico z vsemi ostalimi enotami Muzeja Velenje in z Muzejem Premogovništva Slovenije.

Brezplačen vstop – predšolski otroci v spremstvu odraslih, spremljevalci skupin, imetniki veljavnih muzejskih in nekaterih drugih izkaznic (ICOM, SMD, SED, PRESS) in brezposelni s potrdilom Zavoda za zaposlovanje.

Spominska soba "Topolšica, 9. maj 1945"

The memorial room is arranged in such a way that it can be visited 24 hours a day, every day of the year.

Spominski park in spominska soba XIV. divizije

Odpiralni čas

Spominsko sobo si lahko brezplačno ogledate vse dni v letu.

Obiskovalci lahko ključ spominske sobe dobijo na:

Domačija Štumpfel
Plešivec 62
GSM: 041-983-424 (Branka Štumpfel)  ali tel.: 03 589 3849 (povezava do zemljevida) ali se za obisk dogovorijo preko e-pošte: natalija.stumpfel@gmail.com.

Za skupine se za obisk lahko dogovorite tudi z Muzejem Velenje na tel.: 03-898-26-30 ali po e-pošti: info@muzej-velenje.si.

Vstopnina

skupina – voden ogled do 6 oseb (cena po osebi)
skupina – voden ogled nad 6 oseb (cena po osebi)
odrasli
6,00 €
5,00 €
otroci, mladina, študenti, upokojenci
5,00 €
4,00 €

Čakalna ura vodnika (do 30 minut brezplačno) – 5,00 €.

Popust:

Ponujamo vam tudi cenovno ugodno skupno vstopnico z vsemi ostalimi enotami Muzeja Velenje in z Muzejem Premogovništva Slovenije.

Brezplačen vstop – predšolski otroci v spremstvu odraslih, spremljevalci skupin, imetniki veljavnih muzejskih in nekaterih drugih izkaznic (ICOM, SMD, SED, PRESS) in brezposelni s potrdilom Zavoda za zaposlovanje.

Grad Šalek

Grad Šalek je za obiskovalce brezplačno odprt vsako sredo in soboto od 9:00 do 17:00 ure. 

Accessibility
Call Now Button