V razburkanem in krvavem 20. stoletju, ki je v dveh velikih vojnah popolnoma izbrisalo nekdanji stari svet in na novo postavilo temelje sodobnega sveta v katerem živimo, je slovenski narod naredil še zadnje tri velike korake na skoraj poldrugo tisočletje dolgi in preizkušenj polni poti preobrazbe od etnične skupnosti do nacije. Pot, ki se je začela s prihodom slovanskih prednikov Slovencev v 6. st. na stičišče alpskega, panonskega in primorskega sveta, kjer so si na pogorišču antičnega sveta izborili svoj prostor in poskušali skozi še vedno nekoliko mistični slovanski plemenski kneževini Karantanijo in Karniolo vzpostaviti svojo prvo državno tvorbo. Kljub hitri izgubi samostojnosti na izpostavljenem stičišču germanskega, romanskega in slovanskega sveta, nas Brižinskimi spomeniki že v 10. st. utemeljijo kot narod. Pet stoletij kasneje nas oče slovenske književnosti Primož Trubar s svojimi znamenitim nagovorom »Lubi Slouenci« pozove k oblikovanju zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega in jezikovnega prostora. Potrebna so bila še tri stoletja, da se je Trubarjev poziv sredi nemirnega 19. stoletja dokončno izrazil v vseslovenskem narodnopolitičnem programu Zedinjena Slovenija in dvigom slovenske narodne zastave v pomladi narodov.

Kljub temu, da se je v naslednjih desetletjih slovenska narodna zavest in z njo odločenost, da se (do)končno reši slovensko narodno vprašanje, le še utrjevala in krepila, pa je začetek reševanja le tega prineslo šele 20. stoletje in velika vojna, ki jo je prineslo s seboj. Vojna, v kateri je slovenski človek znova in še enkrat več trpel in krvavel za tujega monarha, je dokončno razgalila propadajoče temelje donavske monarhije, Slovencem pa ponudila dve poti prihodnjega razvoja. Majniška deklaracija in z njo povezano deklaracijsko gibanje in Krfska deklaracija sta bili prvi stvarni in jasno izraženi nameri, da bo slovenski narod o svoji prihodnosti odločal sam. Čas in zunanje okoliščine so naposled odločile v prid slednje. V izdihljajih 1. svetovne vojne so tako Slovenci na osnovi samoodločbe skupaj z ostalimi južnoslovanskimi narodi živečimi znotraj izginjajočega avstro-ogrskega imperija 29. oktobra 1918 razglasili lastno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS). Krhka in ranljiva državna tvorba, ki je ni priznaval nihče in katere meje so bile nejasne je obstala zgolj 33 dni. Njen obseg se je v povojni zmedi risanja novih meja zaradi nerazumevanje položaja in pomanjkanje posluha za »poražence velike vojne« s strani sil zmagovalk najhitreje krčil prav na področjih, kjer so živeli Slovenci. Londonski sporazum na zahodu in nemški pritisk na severu, ki ga je zaustavila šele odločna vojaška akcija generala Rudolfa Maistra in njegovih prostovoljcev, borcev za severno mejo, sta novoustanovljeno Državo SHS potiskali v vse težji položaj in silili k hitremu ukrepanju. Že 1. decembra 1918 se je Država SHS združila s Kraljevino Srbijo, ki se ji je le nekaj dni predtem pridružila tudi nekdanja kraljevina Črna Gora, v novo državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Dejstvo, da sta bili obe kraljevini na strani zmagovalk vojne, je mednarodnopravni položaj nove države in z njo Slovencev bistveno popravilo, a so že v naslednjih nekaj letih sledila razočaranja. Rapalska mirovna pogodba in Koroški plebiscit leta 1920 ter vidovdanska ustava Kraljevine SHS iz leta 1921, so Slovencem prinesli bolečo izgubo približno ene tretjine slovenskega etničnega ozemlja, ki jo je nekoliko ublažil le povratek in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom leta 1919. A čas tudi Slovencem, ki so ostali znotraj meja novonastale Kraljevine SHS ni prinesel dokončne rešitve narodnega vprašanja. Prva ustava je jasno izrazila že od samih začetkov prisotne centralistične in unitaristične težnje srbskih dinastov k postopnemu stapljanju južnoslovanskih narodov v en narod. Šestojanuarska diktatura kralja Aleksandra I. Karađorđevića, preimenovanje države v Kraljevino Jugoslavijo in nova ustava so Slovence tudi formalno postavili na raven zgolj enega od treh plemen, ki tvorijo en, jugoslovanski narod.

9. maja 1945 je v bližnji Topolšici pri Šoštanju nemški generalpolkovnik Alexander Löhr, poveljnik nemške armade E, položil orožje pred »vojsko banditov«, kot so Nemci ponižujoče imenovali partizane in podpisal brezpogojno kapitulacijo svojih enot. Z vdajo še zadnjega okupatorja slovenskega ozemlja, je za Slovence in druge jugoslovanske narode končno prišla težko pričakovana svoboda. Narod, ki so mu okupatorji namenili uničenje in izbris iz političnega in etničnega zemljevida, se je tistega maja 1945 ponosno in samozavestno postavil v vrsto narodov, antifašističnih zaveznikov, ki so s skupnimi močmi v brezkompromisnem boju z mnogimi žrtvami premagali do tistega časa največjo grožnjo človeštvu. Tako kot je 2. svetovna vojna popolnoma predrugačila svet in mu postavila nove temelje, je svoboda tudi Slovencem prinesla povsem nove politične in družbene temelje življenja v novi državi.

Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) je po vojni izpeljala kontinuiteto ljudske oblasti na med vojno postavljenih avnojskih temeljih in zaradi mednarodnega ugleda, ki si ga je pridobila v času vojne in široke podpore domačih ljudskih množic brez večjih težav prevzela popolno politično in ideološko oblast v novi državi. Nova, druga, avnojska ali še najpogosteje uporabljan pogovorni izraz Titova Jugoslavija je v času svojega obstoja med leti 1945 in 1991 trikrat spremenila svoje uradno ime. Čeprav je bil v vseh treh oblikah imena poudarjen prav federativni ustroj države, je bila politična in družbena stvarnost povojne Jugoslavije daleč od te deklarativne opredeljenosti. Kljub vsemu je to čas, ko smo Slovenci dobili svoj (nacionalni) parlament, (državne) simbole in ustavo. Pomemben napredek v smeri federalizacije države sta pomenili ustanavljanje republiških Teritorialnih obramb (TO) konec šestdesetih let in leta 1974 sprejeta Ustava SFRJ, ki je tudi formalno zagotavljala vsakemu konstitutivnemu narodu pravico do samoodločbe vključno z odcepitvijo. Kljub vsemu je Jugoslavija ves čas svojega obstoja ostala okostenela, skrajno birokratska, enopartijska država, ki se je le počasi in težko spreminjala in je zato vse bolj in vse hitreje izgubljala stik z razvojem vse hitreje spreminjajočega se razvitega sveta. Ko je maja leta 1980 umrl Josip Broz – Tito, največja moralna avtoriteta in najmočnejši steber države, je začela heterogena skupnost jugoslovanskih narodov pod težo hude gospodarske krize in perečih ekonomskih, političnih, družbenih in nenazadnje nacionalnih vprašanj, ki jih je kriza razgalila, vse hitreje razpadati. Oblikovala sta se dva tabora. Socialistična republika Slovenija, ki se ji je kmalu pridružila tudi Hrvaška, je kot najbolj razvita in prozahodno usmerjena republika vzore za nadaljnji razvoj iskala predvsem na razvitem zahodu. Tržna ekonomija, politična demokracija, temeljne človekove pravice in svoboda misli so bile temeljne točke prozahodnega tabora. Na drugi strani se je Srbija s Črno Goro in zveznimi organi, ki sta si jih obe republiki popolnoma podredili, rešitev za izhod iz krize videla v še močnejši strnitvi vrst okoli ene partije, večjemu nadzoru in vmešavanju države v gospodarstvo in krepitvi zveznih organov. Slovenija se je zavzemala za čimbolj ohlapno konfederacijo, Srbija za čimbolj enovito, močno centralizirano in ideološko monolitno družbo in državo.

Kljub temu, da v slovensko srbskem konfliktu znotraj Jugoslavije ni šlo za nacionalna nesoglasja, ampak predvsem za boj med dvema razvojnima modeloma Jugoslavije, se je prepad med obema stranema le še poglabljal in vse bolj je postajalo jasno, da dogovor med obema stranema ne bo več mogoč. Marca 1987 izide v Sloveniji 57. številka Nove revije, ki predstavlja nekakšen neuradni začetek slovenskih osamosvojitvenih procesov. Leta 1988 in 1989 so v Slovenije nastale prve opozicijske stranke, ki so svoj politični program strnile v Majniško deklaracijo, reformirati pa se je začela tudi vladajoča Zveza komunistov Slovenije (ZKS). Ko je 1. decembra 1989 s poskusom organiziranja srbskega »mitinga resnice«, ki ga je v akciji »Sever« v sodelovanju s slovensko Teritorialno obrambo in soglasjem slovenskega političnega vodstva uspešno preprečila slovenska milica (policija), je klavrno propadel še zadnji poskus discipliniranja uporne republike. Aprila leta 1990 so bile v Sloveniji na podlagi ustavnih amandmajev Skupščine SR Slovenije k Ustavi iz leta 1974 izpeljane prve povojne večstrankarske volitve na katerih je zmagala združena opozicija DEMOS. Nova demokratično izvoljena vlada je po volitvah začela izpolnjevati v predvolilnem programu obljubljeno osamosvajanje Slovenije. Naposled so vse stranke v novoizvoljenem parlamentu soglasno sklenile naj o prihodnosti Slovenije odločijo njeni državljani sami na plebiscitu 23. decembra 1990. Na osnovi rezultatov, ki niso dopuščali nobenega dvoma več, je slovenski parlament 25. junija 1991 sprejel Temeljno ustavno listino in Deklaracijo o neodvisnosti, na podlagi katerih je naslednji dan predsednik republike svečano razglasil samostojno in neodvisno Slovenijo. 27. junija, na Primorskem pa že dan prej, je zvezna armada zapustila vojašnice in naposled uresničila večletne grožnje, da bo, če bo to potrebno, tudi s silo preprečila slovensko osamosvojitev. Začela se je vojna za samostojno Slovenijo. Po desetih dneh srditih spopadov, v katerih je slovenski narod še enkrat več dokazal svojo odločenost in pogum, tokrat pa tudi popolno enotnost, je naposled prišlo med obema stranema do pogajanj in podpisa t. i. brionske deklaracije. Popolno suverenost je Republika Slovenije dosegla 25. oktobra 1991, ko je državo skozi luko Koper zapustil še zadnji pripadnik zvezne armade. Na osnovi množičnih mednarodnih priznanj, ki so sledila razvoju dogodkov, je bila R Slovenija maja 1992 sprejeta kot 176. članica v Organizacijo združenih narodov (OZN). S tem je slovenski narod v burnem in krvavem 20. stoletju naredil še zadnji korak na svoji skoraj stoletje dolgi poti od skoraj anonimne evropske narodne skupnosti do polnopravnega in enakopravnega državotvornega naroda svetovne mednarodne skupnosti.